Ste se kdaj vprašali, kaj neredi tisti občutek ali še boljše "feeling", da smo nekje doma?! Lahko bi razpredala o filozofskih ali psiholoških vidikih tematike, pa ne bom. Ker to nisem niti po izobrazbi niti po značaju in ker je ta občutek v svojem bistvu zelo preprost. Kot pasulj bi rekli narodi malce južneje. Toda tako kot je preprost, je tudi izmuzljiv.
Velikokrat (predvsem, če pomislim na svoja otroka in današnjo mladino nasploh) dom enačimo s servisom. Doma nekdo poskrbi, da smo siti, je hladilnik poln, imamo čista oblačila, da je primerna temperatura, klima, imamo svežo posteljnino... Toda kdo je ta nekdo? V hotelu imamo še veliko več od vsega naštetega. Sploh v tistem s petimi zvezdicami. Vsi nas prijazno pozdravljajo, čaka nas postlana udobna postelja, samopostrežni zajtrk, masaže, okusna večerja... Pa se kdo izmed nas v hotelu počuti domače? Najbrž ne. Zakaj, če imamo vse in še več, kot nam nudi domači servis. Poleg prazne denarnice nas pušča tudi prazne ljubezni in odnosov. Hotelskemu osebju v resnici ni mar za nas, niso prijazni z nami, ker nas imajo radi, ne pogrinjajo nam postelje iz ljubezni, temveč zato, ker je to njihova služba. V hotelu imamo na voljo vse možno udobje, lahko se počutimo varni, toda nismo nikomur in ničemur pripadni in nihče ni pripaden nam. V hotelu pač ni ljubezni. Če je ne prinesemo s seboj.
Domačnosti ne prinese popolni servis, temveč odgovornost, sodelovanje in soustvarjanje zgodbe, kjer ni nekdo zaposlen in drugi plačnik. Doma smo tam, kjer se počutimo varni, tam kjer vemo, da je nekomu mar za nas in je nam mar za tiste, ki bivajo z nami. Doma se počutimo varni, ljubljeni. Danes spet s cmokom v grlu pakiram za hotel. Moj najnovejši rdeči mali kovček. Ni mi težko zaradi kraja s petimi zvezdicami, kamor odhajam, temveč zaradi navadnega stanovanja na kredit, polnega obveznosti in ljubezni, ki ga puščam doma. Včasih je težko samo zato, ker si daleč stran, ko te nekdo potrebuje. V hotelu zmorejo tudi brez mene, doma pa največkrat ne.
