V hotelu ni ljubezni

Ste se kdaj vprašali, kaj neredi tisti občutek ali še boljše "feeling", da smo nekje doma?! Lahko bi razpredala o filozofskih ali psiholoških vidikih tematike, pa ne bom. Ker to nisem niti po izobrazbi niti po značaju in ker je ta občutek v svojem bistvu zelo preprost. Kot pasulj bi rekli narodi malce južneje. Toda tako kot je preprost, je tudi izmuzljiv.

Velikokrat (predvsem, če pomislim na svoja otroka in današnjo mladino nasploh) dom enačimo s servisom. Doma nekdo poskrbi, da smo siti, je hladilnik poln, imamo čista oblačila, da je primerna temperatura, klima, imamo svežo posteljnino... Toda kdo je ta nekdo? V hotelu imamo še veliko več od vsega naštetega. Sploh v tistem s petimi zvezdicami. Vsi nas prijazno pozdravljajo, čaka nas postlana udobna postelja, samopostrežni zajtrk, masaže, okusna večerja... Pa se kdo izmed nas v hotelu počuti domače? Najbrž ne. Zakaj, če imamo vse in še več, kot nam nudi domači servis. Poleg prazne denarnice nas pušča tudi prazne ljubezni in odnosov. Hotelskemu osebju v resnici ni mar za nas, niso prijazni z nami, ker nas imajo radi, ne pogrinjajo nam postelje iz ljubezni, temveč zato, ker je to njihova služba. V hotelu imamo na voljo vse možno udobje, lahko se počutimo varni, toda nismo nikomur in ničemur pripadni in nihče ni pripaden nam. V hotelu pač ni ljubezni. Če je ne prinesemo s seboj.

Domačnosti ne prinese popolni servis, temveč odgovornost, sodelovanje in soustvarjanje zgodbe, kjer ni nekdo zaposlen in drugi plačnik. Doma smo tam, kjer se počutimo varni, tam kjer vemo, da je nekomu mar za nas in je nam mar za tiste, ki bivajo z nami. Doma se počutimo varni, ljubljeni. Danes spet s cmokom v grlu pakiram za hotel. Moj najnovejši rdeči mali kovček. Ni mi težko zaradi kraja s petimi zvezdicami, kamor odhajam, temveč zaradi navadnega stanovanja na kredit, polnega obveznosti in ljubezni, ki ga puščam doma. Včasih je težko samo zato, ker si daleč stran, ko te nekdo potrebuje. V hotelu zmorejo tudi brez mene, doma pa največkrat ne.

Domoljubje

Volitve so tik pred vrati. Maratonci tečejo zadnji krog. Novinci se prerivajo v belih majčkah med starimi mački ter poskušajo ukrasti 5 minut slave na slavoloku zmage in javnega denarja naslednjega mandata. Izogibam se političnim temam, ker so preveč umazane, da bi smetile moje zapise in predvsem misli. Priznam, da mi niti politika niti volitve ne kratijo spanca. Posledice političnih odločitev pa bodo kmalu vzele spanec sleherniku. In to ne glede na to, koga boste obkrožili na prihajajočih volitvah. Zmagovalci so odločeni že zdavnaj pred tem in monopoli teče dalje po meri tistega, ki upravlja z blagajno.

Politični temi se bom izognila tudi tokrat. Le za uvod sem namenila nekaj besed tematiki, ki polni spletne strani in informacijske oddaje s soočenji. Glede na to, da se mojemu virtualnemu otroku iztekajo dnevi, pa bom zapisala svoje mnenje. Surovo. Brutalno. Tako kot je. Če me popljuvate in raztrgate v mislih ali javno, mi je pravzaprav čisto vseeno. Ničesar ne spremeni. Politična korektnost in nestrpnost nam je začela povzročati škodo in nad tem bi se morali v resnici zamisliti. Ter spremeniti tok.

Domoljubje je ljubezen in predanost domovini, je občutek za deželo, kjer smo pognali korenine mi ali naši predniki, njeno naravo, materni jezik in lastno državo, ni pa nujno strinjanje z vladajočo (lokalno, državno ali širšo) politiko. Domoljublje ni enako nacionalizmu, se pa vsekakor prepletata in delita skupne točke. V nacionalizmu je veliko več političnega, omejen je na državo kot tako, njeno kulturo, suverenost, geografsko lego, tradicijo, zgodovino... Domoljubje (s tujko patriotizem) je lahko mnogo širši ali ožji pojem (predanost etični ali jezikovni skupini ali domačemu kraju, soseski, pokrajini, narečni besedi). Domoljubje je bolj osebno in nima tako ostro zarisanih meja, kajti dom je tam, kjer se počutimo sprejeti, kjer je doma naše srce, pesem in naše korenine. In ne patriotizem ne nacionalizem nimata ničesar opraviti z neonacizmom. Tisti, ki resnično ljubi svoj jezik, kulturo, domovino, bo razumel soseda ali onega daleč stran, ki mu je mar za lastno deželo. To je oblika strpnosti v pravem pomenu besede in resnični domoljubi jo gotovo premorejo in ne gojijo sovraštva do drugih narodov, kultur in držav. Čeprav bi nas radi prepričali tako. Domoljubje je oblika ljubezni in ljubezen ne pozna sovraštva. Sicer gre za druge oblike prepričanj, ki nimajo ničesar opraviti z ljubeznijo do lastnega doma.

Naša politika in mediji so domoljubju oziroma patriotizmu (čeprav lahko slednjemu pripišemo tudi nekoliko drugačen, "ostrejši" pomen, je po izvoru sopomenka) z leti namensko dali negativno oznako, pravzaprav so ga želeli prikazati kot nekaj nevrednega, slabega, nestrpnega, preživetega, na nek način barbarskega. Težko v imenu ljubezni do lastne države razprodaš nacionalno premoženje tujcem, pravzaprav večino premoženja tistim, ki jih imenuješ za največje patriote in skrajne nacionaliste. Zanimivo, ne?! Predpogoj za razvoj domoljubja je zadovoljstvo in vera v lastno državo, ki nam bo stala ob strani ne glede na vse ter nam in našim potomcem zagotavljala blaginjo oziroma vsaj dostojno življenje. Gotovo je lažje razbiti sanje, vero v boljši jutri, narod in zastavo kot zagotoviti blaginjo zdaj in tudi jutri, čez leta. Kaj se vam zdi?! Lažje je prepovedati koncert kot se odpovedati milijonom na računih v davčnih oazah, ki bi morali biti namenjeni tistim, ki s(m)o od osamosvojitve verjeli, da nam bo uspelo in je to edina prava, poštena pot. Lažje je pljuvati po dogodkih, ki se odvijajo v sosedovih dvoranah, kot javno priznati, da nisi to, za kar si se že zdavnaj (raz)prodal. Vključno s prireditvenim prostorom.

Kar se volitev tiče. Kar pojdite, če menite, da imate moč odločanja. Jaz verjamem, da so karte že zdavnaj položene. In redko kaj me še preseneti. Vem pa tudi to, da mi prav nihče ne bo vzel ljubezni do slovenske zemlje in slovenskega jezika. Lahko mi vzamejo kri, toda beseda je zapisana in lipa raste naprej. Vse višje in višje.

Petnajst let

Ko se z mislimi sprehajam po preteklih letih, ne morem verjeti, da je minilo že petnajst let odkar sem s prvorojencem v trebuhu sedela na kuhinjskem pultu v rodnih Brdih, medtem ko je mama kuhala čaj. Ponudila mi je domače piškote, ki sem jih veselo zobala, z nogami bingljala ob kuhinjskih omaricah, opazovala vaško cerkev, v trebuhu pa je veselo telovadil moj sin. Danes ni več mame in njenih najboljših piškotov, tudi tistega čudno rjavega pulta ni več. Nisem več otrok, prevzela sem vlogo, ki jo je imela nekoč moja mama. Daleč stran od rodnih krajev, za svojo družino sem spletla gnezdo bližje morju, časi so drugačni, toda težave, ki jih imamo mame, so bolj ali manj enake. Včasih testo ne vzhaja, občasno iz šole kliče razburjena učiteljica, ker je otrok kršil šolski red, oblačila v otroških omarah so razmetana in kljub temu, da si skoraj ob glasilke, je prah še vedno na polici. Nisem zavidala mami, ko se je tolažila z zdravjem tako, kot sedaj ne zavidam niti sebi. Tolažim se še vedno enako. Z zdravjem in kozarcem vina. Toda ne glede na vse, kar je teh kratkih petnajst let prineslo in odneslo, sem globoko hvaležna. Za vse izkušnje, za priložnosti in napake ter za moja dva otroka.

Dobro, da sem bila takrat še mladostno naivna in pravzaprav sploh nisem vedela, kaj me čaka kot mamo. Vprašanje je, če bi se sedaj odločala enako. Dvomim. Prizemljitev se je pričela že kmalu s porodno izkušnjo. In kasneje z vsemi bolečinami, neprespanimi nočmi, prebijanjenjem iz meseca v mesec in računanjem vsakega porabljenega evra, ločitvijo, mamino boleznijo in smrtjo, selitvami, dolgimi vožnjami do zasluženega kruha, izpiti... Toda bilo je vredno. Včasih je (bilo) težko, ampak večkrat lepo. Ne predstavljam si drugačnega življenja. Ponosna sem, da sem mama. Da se moj devetošolec samostojno odloča o izbiri nadaljevanja šolanja, da z njim lahko klepetam na sprehodih s psi, da razpravljava o hrani in okusih, da želi z mano potovati in greva včasih tudi v gore. Zelo dobra družba je moj sin. Če vzamem v zakup, da je sedaj sredi turbuletnega adolescentnega obdobja, lahko z veseljem zrem v prihodnost in si slikam, kakšen super mladenič bo šele postal.