Nasveti za vzgojo

Po petnajstih letih pisanja spletnega dnevnika ugotavljam, da je bilo pravzaprav zelo malo zapisov namenjeno vzgoji, čeprav nosi spletni dnevnik ime Mama.sem. Nikoli se nisem pretirano ukvarjala s tematiko, ker so zapisi nastajali vsa ta leta spontano... Bili so ogledalo moje družine in dogodkov v njej, razvojne faze otrok, družbenih premikov, utrinki z dopustov in razmišljanja o najrazličnejših temah. Nakaj zapisov celo politično obarvanih, sicer pa večina namenjena različnim temam, s katerimi se srečujemo starši z odraščajočimi otroci. Ni bilo načrtovanja in shem, o čem bo tekla beseda in morda je bil prav v tem čar vsega skupaj.

Splet in družbena omrežja so v zadnjem obdobju preplavljeni z nasveti glede vzgoje otrok. Nasvete podajajo zelo različni ljudje, nekateri najverjetneje čisto pravi, drugi pa samooklicani strokovnjaki, ki v neštetih zapisih, vlogih, podkastih secirajo vzgojo otroka na obdobja, odtenke, mikronske nianse. Osebno sem prebrala nekaj nasvetov (večinoma psihologov), ki sem jih lahko uporabila tudi v vsakdanjem življenju, vendar je velika večina teh prispevkov čisto navadno mlatenje prazne slame... Trenutno je očitno moderno pa spletu razpredati o vplivu mobilnih naprav na otrokov razvoj in samooskrbnem gojenju piščancev. Čez nekaj mesecev sledi nov par tematik in tako naprej...

Ob tem se sprašujem, kako je možno, da leta pišem spletni dnevnik Mama.sem, a se nikoli nisem poglobila v psihološke podrobnosti vzgoje, deljenja nasvetov glede učenja samostojnosti in odgovornosti. Odgovor je zelo preprost. Ker o teh stvareh vem bolj malo in se vsakodnevno prilagajam novim situacijam, s katerimi se srečujem kot mama. Če bi toliko razmišljala o vzgoji in vseh vidikih vplivov nanjo, bi se po mojem začela bati lastnih otrok. Mislim, da je vsak primer otroka in starša edinstvena kombinacija in jaz se resnično ne čutim poklicana, da bi posegala vanjo.

Ali imata otroka telefon?! Seveda ga imata. Živimo v letu 2026... Kako bi ju drugače zbudila ali jima z ustnimi navodili pomagala skuhati kosilo, ko sem dežurna?! Imata navadno Nokio na tipke (rečemo mu telefon "za nonote"), ker je pametni telefon letel skozi okno. Ne vem, ali je bil to vzgojni ukrep ali trenutek besa. Rezultat je telefon, na katerem se ne more oziroma je izvajanje raznih bedarij zelo omejeno. Nisem se neštetokrat vprašala ali sem ravnala pravilno. Dejanja imajo svoje posledice in pravica pride za dolžnostjo ter odgovornostjo. Po mojem mnenju se morajo otroci tega naučiti. Raje prej kot slej. Nikoli pa nisem nameravala predavati, da je tak način primeren in pravi za vse starše in otroke. Saj ne vem niti zase. Kot mama sem spontana. Nisem hodila v šolo za ta poklic in velikokrat se moram kar uščipniti, da preklopim na "Mama, ki vzgaja" model delovanja.

Včasih se zavestno odločimo, da bomo ravnali drugače kot so naši starši. V moji matični družini je bil denar glavni vzrok sporov, grdih pogledov, visokih tonalitet, glasnih prepirov. Oziroma njegov primanjkljaj. In že kot otrok sem si obljubila, da moji otroci tega ne bodo občutili. In res niso. Sedaj pa sin na pragu samostojnosti sploh ne zna oceniti vrednosti in nima nobenega občutka za vložek, ki je potreben, da si nekaj prislužimo. Najbrž misli, da denar raste na marelicah. Kakšen samooklicani psiholog bi razpravljal. Jaz ne bom, ker bi še enkrat ravnala enako. Vsi smo rezultat genetske zasnove in okolja. Odločitve pa posledica izkušenj, značaja. Moja otroka bosta lahko svoje otroke, če jih bosta imela, vzgajala tako, kot bosta mislila, da je najbolje. Tako kot jaz vzgajam njiju. In ob tem seveda naredim tudi veliko napak. Pa nič ne de, ker je popoln rezultat.