Letošnje prvomajske počitnice smo si privočili družinski oddih v Liguriji. Nekaj prostih dni po dolgem času je bilo vsaj zame nujno potrebnih, saj se je že pošteno prižigala rezerva. Ne morem reči, da je te dni, ko sem ponovno v službi in študijskih obveznostih, rezervoar poln, toda do poletja bomo zvozili. Na pot čez italijanski škorenj sem se podala z otrokoma in pasjima prijateljema. Že nekaj let je minilo od podobnega "road-trip + 4 tačke" dopusta in priznam, da sem kar malo pogrešala tak način počitnikovanja. Prvič smo bili primorani uporabiti strešni kovček. Ne vem ali se avti krčijo ali mi širimo. Mogoče oboje.
Bivali smo v vasici Campiglia, ki je del najmanjšega italijanskega nacionalnega parka Cinque Terre, visoko nad La Spezio in s strmim približno 3000 stopnic vrednim spustom do ligurskega morja. V vasi ni bilo nič drugega razen šarma in miru. Cesta, ki vodi do vasice, je obojestranska avtomobilistična adrenalinska izkušnja. Skozi vasico vodijo številne pešpoti, s katerimi je nacionalni park prepreden. Nekaj poti smo tudi prehodili. Zanje so značilni božanski razgledi in številne stopnice. Meča so bila vsekakor na življenjski preizkušnji. Tudi vzpon do apartmajske hiše je bil svojevrsten izziv.
Sicer je Ligurija čudovita. Za moj okus jo je dovolj za en obisk. Prelepe vasice, mesteca, ki krasijo fotografije in razglednice. Čudovita narava, plaže sicer težko dostopne, saj se obala strmo spušča v morje, veliko je plazov. Dopustovanje s psi je v teh koncih (oziroma kar Italiji nasploh) izjemno prijazno, čeprav se namakati v morju skoraj nikjer ne smejo. Lahko pa greste s psom na trajekt, čoln, vlak. Gia in Rocco sta se le deloma izkazala za turista. Pri izletu s čolnom sta namreč ves čas želela prakticirati športno daljinsko plavanje, midva s sinom pa sva trenirala roke, ko sva ju vlekla nazaj na krov. Ob obisku znamenitih petih vasic, ki so upravičile svoj sloves tudi z gnečo, smo ju rajši pustili na dvorišču prelepe hiške, kjer smo bivali. Smo vsi skupaj imeli več od dneva. Razen igračke, ki je na prafaktorjih končala v kanti za smeti. V šestih dnevih, ki smo jih preživeli v tem delu Italije, smo doživeli veliko, poskusili domači pesto, se peljali s čolnom okoli otokov v bližini Portovenera, sladkali z odličnim sladoledom v Vernazzi, sprehodili po znameniti Poti ljubezni (od romantike res ni pokalo), bolj resno hodili na Via di Tramonti, jedli na ulici v Monterossu in opazovali kopalce v Manaroli. Z vlakom smo obiskali 3 oziroma 4 vasice, ki sestavljajo Cinque Terre. Pa še veliko drugega. Z zgodbo o spustu do svetilnika Punta Pineda vam ne bom povzročala nepotrebnih stisk, se je pa izlet vseeno, čeprav smo bili vsi (tudi oba na štirih nogah) na smrt utrujeni, zaključil v prijetnem lokalu s čudovitim razgledom in odlično hrano (Il Giardino da Nico), ki ga priporočam vsem, ko boste v teh koncih. Če pošteno povem še o negativnih plateh pokrajine, je gotovo dejstvo, da je vse ozko, strmo, ovinkasto (vključno z avtocesto), parkiranje pa nočna mora. Apartmajska hiša je imela parkirišče hvala bogu zagotovljeno.
Čez prvomajske praznike smo na hitro zadihali. Sedaj pa nas čaka finiš pred poletnim dopustom. Otroka zaključujeta s šolskim letom, sin ima valeto, zaključek osnovne šole in vpis v srednjo šolo. Z Roccom se pripravljava na izpit iz poslušnosti. Mene čakajo študijski izpiti, presoje, izobraževanja in sestanki. Še mesec in pol. Nato skočimo do rek in do morja, se naužijemo sonca, da bomo imeli dovolj vitamina D za dolgo zimo. Naslednjo bomo malo skrajšali s potovanjem v toplo Azijo, če ne pride kaj vmes. Predvsem pa počasi, a zanesljivo korak za korakom stopam proti svojim otroškim sanjam... Da bom spet lahko uživala poletja tam, kjer sem jih kot otrok. Tam gor, kjer jutra umita z roso drugače dišijo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar