Evo me... še zadnjič

Tako, kot se je pred petnajstimi leti natipkal prvi zapis, se tipka tudi zadnji. To je 440. objava spletnega dnevnika Mama.sem. Nekaj malega je še neobjavljenga in bo morebiti ob kakšni posebni priložnosti ugledalo pot do javne pozornosti ali pa tudi ne. Veliko je bilo besed, nekaj tipkovnic je pokleknilo pod težo mojih okornih prstov. Nekatere objave so bile zelo brane, nabrale so po nekaj tisoč ogledov, nekatere pa sploh ne. S časom sem se naučila marsikaj o priljubljenosti oziroma dvigovanju branosti, toda roko na srce nikoli nisem pisala z namenom prepoznanosti ali pozornosti in z vsakim dnem posvečam manj pozornosti temu, koliko sem komu všeč.

Že dolgo vem, da nisem material za priljubljenost in zbiranje "likov", pa tega nikoli ne bi zamenjala za mojo neposrednost in odkritost. Ni valute, ki bi menjala medijsko pozornost ali če želite slavo (Ali ta v naši mali državi sploh obstaja?) za moj značaj, na katerega sem ponosna. Da sem vztrajna, tečna, kolikor le gre poštena in pravična, odkrita ter velikokrat težka za prenašat. Predvsem pa srčna in strastna. Da ne odneham, dokler ne dosežem cilja oziroma, dokler se mi zdi vredno. In odraz vsega tega je bil tudi spletni dnevnik, del mene, moje poti, ki sem jo prehodila od rojstva prvorojenca, vse od zaključka študija in do poklicne kariere v najlepših letih zrele mladosti. Začelo se je na hodniku najemniškega stanovanja, ko sem izgubljala čas in živce pred enim od izpitov na fakulteti... končalo pa v zdravniški sobi za intermezzo med učenjem za izpit na doktorskem študiju. V tem času sem študirala, specializirala, zgradila kariero, si ustvarila dom in ga tudi izgubila, vzgajala moja čudovita otroka, potovala, izdelovala naravno kozmetiko, spoznavala kinologijo... lahko bi naštevala brez konca, kaj vse sem počela.. Določene zgodbe so se končale, nekatere trajajo, nekatere so se šele začele. Vedno najdem razlog, zaradi katerega se splača živeti, in zame bo življenje zato prav gotovo vedno prekratko in časa premalo.

Sama zase vem, pa mislim, da tudi vsi, ki me poznate, da nisem na pol... vsega v življenju se lotim do skrajnosti na polno. Taka zgodba je tudi Mama.sem. In ker je zgodb veliko, strasti mnogo, življenje pa samo eno, je potrebno nekatera poglavja zapreti, da lahko nova spišemo boljše in bolj strastno. To ni konec. To so novi začetki. In tega, kar smo se naučili in kar je nastalo, nam nikoli nihče ne more vzeti. V teh letih sem dozorela, doživela, zgodila so se rojstva in smrti, ljubezni in prevare. Bilo je hudo in bilo je lepo. Toda nobenega dogodka ne bi zamenjala, če me ne bi menjava pripeljala do trenutka, v katerem živim sedaj.

Hvala vsem bralcem, ki ste me tako dolgo prenašali, da vam je uspelo priti do zadnje besede! Zapisi bodo ostali... zame, za otroka, pa tudi za vse, ki si bodo želeli nekega dne pogledati v minuli čas, prostor ali življenje mame, ki je poskušala graditi, ko se je podiral njen svet, motivirati s poleni pod nogami, biti uspešna za zgled svojima otrokoma in kljub vsemu ohraniti dovolj otroka v sebi, da ne ugasne iskra v očeh. Korenine imamo zato, da vemo, od kod prihajamo, krila pa, da poletimo novim zgodbam naproti. Narisano na koži in zapisano v srcu... zame, za otroka in za vse vas!