Plaza de España

Te dneve se pogovarjamo (skoraj) samo še o dopustu in poletnih počitnicah, ki so tik pred vrati. Na koledarsko poletje bomo morali počakati še nekaj dni, narava pa je pokazala že vse svoje adute. Bližnje plaže se polnijo, ljudje iščejo osvežitev na vsakem koraku, turistični delavci si v pričakovanju poletja manejo roke in vihajo rokave... Z otrokoma in pasjima prijateljema bomo poletje preživeli bolj ali manj v bližini. Počitnice si bomo vsekakor privoščili, teden preživeli na kvarnerskem otoku ter proti koncu šolskih počitnic spoznavali porečje reke Kolpe. Za tako odločitev je več razlogov... Prvi in najpomembnejši razlog sta seveda naša pasja ljubljenca, ki nas bosta to poletje spremljala na počitnicah, drugi je spoznavanje bližnjih krajev, Slovenije in sosednjih držav, ki so oddaljeni le uro ali dve vožnje z avtomobilom, pa jih sploh ne poznamo. In tretji razlog je trenutna globalna (ne)varnost, ko je morda malo bolje ostati na tleh. Žal...

No, nekateri bodo poletje vsekakor izkoristili za pot malo dlje od lastne oziroma sosednjih dežel. Kar je seveda zelo lepo. Toda tudi mi to leto nismo bili prikrajšani za spoznavanje krajev, ki so malo težje dosegljivi z avtomobilom, saj smo z otrokoma in sestrično (Zdaj smo že pravi popotniški tim!) med zimskimi počitnicami konec februarja spoznavali andaluzijsko Seviljo na jugu Španije. Čeprav so bile počitnice uradno zimske, v Španiji ni kazalo, da bi potrebovali smučarsko opremo. Bilo je prav prijetno pomladno toplo in kaj več od malo debelejše jope ali po domače "felpe" nismo potrebovali za špansko zimo. Bivali smo v zanimivem mestnem apartmaju tik ob mestni katedrali svete Marije z največjo cerkveno ladjo v Španiji tako, da so bile vse znamenitosti dosegljive peš. Tudi nogometni stadion, kjer sva si s sinom ogledala ligaško tekmo med domačo ekipo in gosti z Majorke. Zelo zanimiva (čeprav zasoljena) izkušnja med avtohtonimi seviljskimi navijači z letnimi kartami in stotinami vrečk praženih semen. Na željo sestrične smo sredi Španije prvič obiskali japonsko restavracijo, seveda pa se tudi dodobra najedli tacosov in ure presedeli v malem baru ob areni za bikoborbe, medtem ko smo čakali, da preneha dež. Najbrž smo ujeli edine padavine te pomladi, vsaj tako je namignil natakar. Mesto smo si ogledali kot že rečeno peš s preseženimi 20.000 koraki dnevno, pa tudi s kočijo in plovbo s turistično barko po reki Guadalquivir.

Začetek aprila sem s prijateljico ponovno obiskala Španijo, in sicer Balearski otok Majorko. Destinacijo si bom zapomnila po vijugastih, strmih cestah polnih kolesarjev in čudovitih razgledov. Predvsem po tem, pa tudi po prijetni klimi, festivalu pomaranč, slikovitih vasicah in vzpetini neznanega imena z "brazilskim" kipom Jezusa. Veliko vtisov za podaljšan vikend. Mogoče bi morali uživati kakšen dan več, toda kaj, ko se vedno mudi k domačim in službenim obveznostim.

Španija in njeni prebivalci so zanimivi v svojem čez skoraj cel polotok velikem mehurčku, kjer kljub urejeni infrastrukturi vlada kaos, ker je očitno to način življenja, razen popoldne, ko se z obveznostjo sieste vse ustavi. Gotovo imajo kaj pokazati, o zgodovini, arhitekturi, naravnih lepotah sploh ne bom izgubljala besed. Vendar ima dežela še veliko več, česar ni v turističnih priročnikih. Utrip v galopu, špansko dušo, gibanje v ritmu flamenka, vonj po cedrovini, šumenje valov, okus po pristni sangriji in paelli... za to doživeti je potrebno spakirati kovčke in odleteti na Iberski polotok. Mi bomo to nekega dne ponovno storili. Gotovo.

Rocco

Psi so del mene. Del, o katerem bi lahko gotovo pisala spletni dnevnik ali kolumno. Težko rečem, kdaj so mi zlezli pod kožo, vendar bi to dejstvo pripisala rosni starosti, saj sem Pikija "privlekla" domov za 4. rojstni dan in trdila, da lepšega darila ne bi mogla dobiti. Z živalmi, pravzaprav naravo nasploh sem neločljivo prepletena in težko uporabim superlative, ki bi opisali vez z mojimi psi. Preprosto so del mene, del mojega vsakdana. So bitja, ki mi rišejo nasmeh na obraz ter povzročajo skrbi, moji najboljši prijatelji, družinski člani in brez njih si ne predstavljam ne smisla ne življenja.

Proti koncu lanskega poletja sem med brskanjem po spletu naletela na spletno stran vzrediteljev ameriških staffordov. Na fotografiji je 8 majhnih kepic ležalo na kocki sena, poleg pa je ponosno pozirala mama. Takrat sem začutila, da bi lahko bila ena teh kepic moja. Nisem vedela od kje prihajajo, kakšne so razmere, kakšen je postopek in uvoz psa iz tujine,... ker mi tako zelo po moje ni dalo miru in sem čez nekaj dni ponovno preverila stran ter videla teh istih osem glavic (takrat že večjih), kako gledajo čez ograjo, je kocka že skoraj padla. Ko sem kontaktirala vzreditelje sem ugotovila, da so zelo daleč... še več, da je žal v državi, kjer prebivajo, vojna. Čeprav so oni sami ves čas trdili, da je vse v najlepšem redu in celoten postopek kasneje tudi izpljali profesionalno z ljubeznijo. Iz Ukrajine do Slovenije je dolga pot in nekajkrat se je celo zdela predolga in ovire prevelike. Toda, ko smo se sončnega 5. novembra srečali in je Rocco (takrat še Bjorn) po dolgi poti (dobesedno, birokratsko, jezikovno in finančno), prispel v moje naročje, sem vedela, da je točno tam, kjer mora biti. Doma.

Rocco nosi ime po največjem moškem pornozvezdniku, toda naš fant zaenkrat samo sije, brez drugih predpon. Upam, da bo nekega dne tudi oče lepim malim kepicam, kot je bil nekoč on sam. Mogoče bo takrat zasijal kot zvezda z drugačno predpono. Sedaj ni več kepica, je velik, prikupno zmeden fant, v katerem ni niti kančka porednosti, je otrok cvetja, Woodstock dobričina, umirjen veseljak, ki se niti najmanj ne zaveda svoje prezence. Ko zalaja z globokim pasjim baritonom, se najprej prestraši sam. Najraje podi golobe in druge manjše ptiče, boji se vsega novega, najbolj pa vodne cevi, in še danes, ko je že pošteno prerastel Gio (Tudi ona ima ime po pornovezdnici), mu moramo pomagati v avto. Na posteljo skoči brez težav sam. Pri hrani ni izbirčen, vsekakor pa ni gurman, najraje na hitro pomalica SDO (suhi dnevni obrok). Za priboljške je že pravi učenjak, čeprav mu za določena povelja dol visi.

Kljub slovenskemu državljanstvu, potnemu listu in vpisu v rodovno knjigo, bo zame vedno moj mali Ukrajinc. V resnici ni mali in razume zelo dobro slovensko. Ko želi, seveda. Kot vsi priseljenci. Njemu je pomembno le, da je naša sreča in veselje. In meni enako. Dve poti, ki sta se vili daleč narazen, je vesolje (ali kdorkoli že) združilo v eno in sedaj potujemo samo še skupaj. Tako kot je moralo biti.

Okrogla štirideset

To, da imam rada štirico in soda števila že dolgo ni več nobena skrivnost. Priznam pa, da bi pri letih raje naredila manjšo liho izjemo. V minus. Čeprav nimam nobenih predsodkov pred staranjem, gube (sploh tiste smejalne) me ne motijo, niti sivi lasje, me vseeno stisne, ko se zavem minevanja. Vse tako zelo hitro polzi med prsti, mladost so neslišno zamenjala zrelejša srednja leta, otroci odraščajo, življenje hiti svojo pot, nove generacije se rojevajo in vedno več prijateljev, znancev in sorodnikov jemlje dokončno slovo.

Da ne bo pomote... Všeč mi je to, kar so leta naredila iz mene. Samozavest, ki jo je čas našel nekje globoko v meni, me je pravzaprav presenetila. Moč, da izrazim svoje mnenje in da stopam po začrtani poti, ki jo s čopičem rišem včasih v naprej, včasih sproti, da samostojno oblikujem življenje in svobodno, z razmislekom sprejemam odločitve. Hvaležna sem času, da me ne prizadanejo več tako zelo neresnice, nevoščljive besede in dejanja drugih, na katera nimam vpliva. Danes vem, da so velikokrat nenamerna. Ne pa vedno. Oboja bolijo, ampak namerna veliko bolj. Vsak živi svoje življenje in si ga oblikuje kot želi. To je pravica slehernika, tudi moja. Z leti sem popustila in odpustila predvsem sebi, zanašam se bolj na občutek in živim ter delujem v trenutku. Ni bilo vedno lahko, delala sem veliko, preobrazba pa je prišla sama od sebe. Prinesel jo je čas.

Veselim se let, ki prihajajo. Upam, da bodo narava, zdravje in razum na moji strani. Da bom mimo pretresov sveta lahko užila vse, kar mi bo še prineslo življenje. Da je vsaj (zdrava) polovica še pred mano. Da me čaka odraslost, zadovoljstvo in uspeh otrok, morebiti vnuki, veliko ljubezni in psov, mogoče (živalski) vrt, pisanje knjige na terasi z razgledom, osvojeni vrhovi, jutranje kave v gorski koči... in še veliko drobnih malih presenečenj, ki so mi namenjena v mojem malem delčku večnosti.

»Obstaja vrelec mladosti: to je vaš um, vaši talenti, ustvarjalnost, ki jo vnašate v svoje življenje in življenja ljudi, ki jih imate radi. Ko se boste naučili izkoristiti ta vir, boste resnično premagali starost." (S. Loren)