Petnajst let

Ko se z mislimi sprehajam po preteklih letih, ne morem verjeti, da je minilo že petnajst let odkar sem s prvorojencem v trebuhu sedela na kuhinjskem pultu v rodnih Brdih, medtem ko je mama kuhala čaj. Ponudila mi je domače piškote, ki sem jih veselo zobala, z nogami bingljala ob kuhinjskih omaricah, opazovala vaško cerkev, v trebuhu pa je veselo telovadil moj sin. Danes ni več mame in njenih najboljših piškotov, tudi tistega čudno rjavega pulta ni več. Nisem več otrok, prevzela sem vlogo, ki jo je imela nekoč moja mama. Daleč stran od rodnih krajev, za svojo družino sem spletla gnezdo bližje morju, časi so drugačni, toda težave, ki jih imamo mame, so bolj ali manj enake. Včasih testo ne vzhaja, občasno iz šole kliče razburjena učiteljica, ker je otrok kršil šolski red, oblačila v otroških omarah so razmetana in kljub temu, da si skoraj ob glasilke, je prah še vedno na polici. Nisem zavidala mami, ko se je tolažila z zdravjem tako, kot sedaj ne zavidam niti sebi. Tolažim se še vedno enako. Z zdravjem in kozarcem vina. Toda ne glede na vse, kar je teh kratkih petnajst let prineslo in odneslo, sem globoko hvaležna. Za vse izkušnje, za priložnosti in napake ter za moja dva otroka.

Dobro, da sem bila takrat še mladostno naivna in pravzaprav sploh nisem vedela, kaj me čaka kot mamo. Vprašanje je, če bi se sedaj odločala enako. Dvomim. Prizemljitev se je pričela že kmalu s porodno izkušnjo. In kasneje z vsemi bolečinami, neprespanimi nočmi, prebijanjenjem iz meseca v mesec in računanjem vsakega porabljenega evra, ločitvijo, mamino boleznijo in smrtjo, selitvami, dolgimi vožnjami do zasluženega kruha, izpiti... Toda bilo je vredno. Včasih je (bilo) težko, ampak večkrat lepo. Ne predstavljam si drugačnega življenja. Ponosna sem, da sem mama. Da se moj devetošolec samostojno odloča o izbiri nadaljevanja šolanja, da z njim lahko klepetam na sprehodih s psi, da razpravljava o hrani in okusih, da želi z mano potovati in greva včasih tudi v gore. Zelo dobra družba je moj sin. Če vzamem v zakup, da je sedaj sredi turbuletnega adolescentnega obdobja, lahko z veseljem zrem v prihodnost in si slikam, kakšen super mladenič bo šele postal.

Božič drugače

Najprej sem imela namen današnji zapis posvetiti pereči ali bolje rečeno moteči temi, in sicer anonimnemu komentiranju na družbenih omrežjih ali spletnih straneh. Pa ne bom. Božič je. Letos za nas poseben. Prvič ne bomo skupaj sedli k božični večerji, temveč bomo vsak po svoje rinili za obveznostmi, hobiji in podobnimi zadevami. Jaz bom pretežno taksist. Pravkar so v Slovenijo prispeli sorodniki iz Avstralije, sestrični z otroki sta se namenili preživeti v rodni deželi svojih staršev božično-novoletne praznike z globljim namenom, da se skupaj poslovimo od najljubše in edine tete. Tetin prah sta pripeljali nazaj domov. Pričakovali so sicer "White Christmas", vendar bo zelo verjetno bolj na zeleno, ampak nič zato. Važno, da skupaj ustvarimo spomine, spletemo nova poznanstva in se poslovimo od tistih, ki jih ni več med nami.

< Čeprav bomo domačo obilno večerjo 24. decembra izpustili, bomo na željo obiskovalcev iz Dežele tam spodaj prvič jedli pravo božično pozno kosilo v pristni kraški gostilni. Kot se bolj spodobi za Italijane. Obljubim, da se bomo potrudili izbrati vsaj slovenske jedi. Moj odraščajoči sin bo medtem vijugal na belih strminah italijanskih Dolomitov. In skoraj gotovo tudi jedel kaj značilnega za zahodne sosede. Mogoče velja staviti na pašto (Za Slovence testenine), kajti mojega brata, s katerim se sin udeležuje smuke, poznam precej dobro.

Med božičem in novim letom bomo s hčerko in mojo sladko-kislo vsekakor pa boljšo polovico zdaj že tradicionalno preživeli v Istri. Malo se bomo namakali v bazenu, najverjetneje se tudi savnali, gotovo se sprehajali, manj gotovo masirali (čeprav bi koristilo). Na oddihu bosta z nami tudi Gia in Rocco. Za pasjo lepotico dam lahko roko v ogenj, da bo plavala v morju. Samo upam lahko, da nam ne bo treba. Težave ima namreč s prenehanjem tovrstne aktivnosti.

Čisto za konec leta smo si pustili razširjen družinski izlet v Piran. Gosti iz Avstralije so namreč izrazili željo po obisku tega obmorskega mesta, na katerega tudi mene vežejo lepi spomini. Ogled Pirana bomo združili s sivestrskim kosilom v restavraciji s svežo morsko hrano. In se nato podali domov, da počakamo Novo leto. Ne vem, kaj nam bo prineslo. In tudi ne želim vedeti. Vsem želim, da bi bilo najboljše možno, toda ponavadi se rado kaj sfiži.

Letos bo zaključek leta drugačen, kot smo ga vajeni. Toda vseeno zgleda kar spodbudno. Včasih moramo ven iz cone udobja, da se lahko vanjo spet vrnemo. Ali pa tudi ne. Človek nikoli ne ve, kaj bo prineslo življenje. In prav zato uživajte vsak trenutek, praznik, poletje, oddih... pa naj bo kot ponavadi ali čisto drugače!

Metina 10ka

Draga Meta!

Danes mineva 10 let odkar sem drugič dobila najlepši naziv - MAMA. Malo čez tretjo popoldne si se oglasila v postojnski porodnišnici. Tako kot si dramatično prišla na svet in mi vso nosečnost povzročala nešteto skrbi, prve mesece prav tako, so naslednja leta minila presenetljivo mirno in spokojno. Po začetnem viharju se je pokazalo sonce in v toplem, mirnem življenjskem tempu si zrasla v prekrasno deklico. Ne vem, kam so zbežala ta leta... Kar naenkrat si postala zvedava punčka z močno voljo in posebnim karakterjem. Priznam, da si izziv... Če pri tvojem bratu črpam razumevanje iz vzporednic v podobnosti, pri tebi tega ne morem... Neštetokrat sva se že skregali, ker se upiraš vsemu novemu. Celo hoja, tek, vožnja s kolesom, plavanje ter ostala najosnovnejša gibanja in veščine so bili predmet dolgih razprav, prerekanja in upiranja, da ti tega pa res ne boš. Ko pa veščino enkrat osvojiš se dobesedno "zarasteš" z njo in postaneš profesionalno samozamestna. In ponovno povzročaš skrbi, le da tokrat s svojim pogumom pri izvajanju na novo naučenega opravila. Vsakič znova mi je ta tvoja lastnost zanimiva, čeprav me je že ničkolikokrat spravila na rob živčnega zloma.

Vse kar so napovedali, ko si bila še v trebuhu, se na srečo ni uresničilo in si zdrava, nasmejana deklica, ki z veseljem obiskuje borilne veščine. Celo prve tekmovalne uspehe si že dosegla. Težave s hrbtenico in križnim grizom so odpravljive in zanemarljive proti vsemu temu, kar so napovedovali pred tvojim rojstvom in bi naša življenja zasukalo čisto drugače. Danes in vedno se mi bodo orosile oči ob spominu na trenutek, ko sem na oktobrski dan objela mojo popolno malo rožnato štručko z vsemi prsti in predvsem z ledvičkami. Ja, lulala si kot velika in jaz sem bila presrečna.

Tudi danes sem srečna... Da sem lahko tvoja mama. Neizmerno ponosna sem nate, čeprav se ti mogoče kdaj zdi drugače. Boš razumela upam nekoč, ko odrasteš, da sem kdaj morala biti stroga, ker sem te vzgajala, učila in s tvojo osebnostjo je večkrat potrebna odločna beseda in predvsem vztrajnost, neomajnost. Toda to ne pomeni, da te nimam rada. Pomeni, da te imam rada bolj kot si lahko predstavljaš. In prav gotovo nikoli ne bo drugače. />