Okrogla štirideset

To, da imam rada štirico in soda števila že dolgo ni več nobena skrivnost. Priznam pa, da bi pri letih raje naredila manjšo liho izjemo. V minus. Čeprav nimam nobenih predsodkov pred staranjem, gube (sploh tiste smejalne) me ne motijo, niti sivi lasje, me vseeno stisne, ko se zavem minevanja. Vse tako zelo hitro polzi med prsti, mladost so neslišno zamenjala zrelejša srednja leta, otroci odraščajo, življenje hiti svojo pot, nove generacije se rojevajo in vedno več prijateljev, znancev in sorodnikov jemlje dokončno slovo.

Da ne bo pomote... Všeč mi je to, kar so leta naredila iz mene. Samozavest, ki jo je čas našel nekje globoko v meni, me je pravzaprav presenetila. Moč, da izrazim svoje mnenje in da stopam po začrtani poti, ki jo s čopičem rišem včasih v naprej, včasih sproti, da samostojno oblikujem življenje in svobodno, z razmislekom sprejemam odločitve. Hvaležna sem času, da me ne prizadanejo več tako zelo neresnice, nevoščljive besede in dejanja drugih, na katera nimam vpliva. Danes vem, da so velikokrat nenamerna. Ne pa vedno. Oboja bolijo, ampak namerna veliko bolj. Vsak živi svoje življenje in si ga oblikuje kot želi. To je pravica slehernika, tudi moja. Z leti sem popustila in odpustila predvsem sebi, zanašam se bolj na občutek in živim ter delujem v trenutku. Ni bilo vedno lahko, delala sem veliko, preobrazba pa je prišla sama od sebe. Prinesel jo je čas.

Veselim se let, ki prihajajo. Upam, da bodo narava, zdravje in razum na moji strani. Da bom mimo pretresov sveta lahko užila vse, kar mi bo še prineslo življenje. Da je vsaj (zdrava) polovica še pred mano. Da me čaka odraslost, zadovoljstvo in uspeh otrok, morebiti vnuki, veliko ljubezni in psov, mogoče (živalski) vrt, pisanje knjige na terasi z razgledom, osvojeni vrhovi, jutranje kave v gorski koči... in še veliko drobnih malih presenečenj, ki so mi namenjena v mojem malem delčku večnosti.

»Obstaja vrelec mladosti: to je vaš um, vaši talenti, ustvarjalnost, ki jo vnašate v svoje življenje in življenja ljudi, ki jih imate radi. Ko se boste naučili izkoristiti ta vir, boste resnično premagali starost." (S. Loren)

Iz kje so jagode?

(Pred)Pustni ponedeljek. Po prihodu iz službe, ko se je dan že prevesil proti večeru in smo zaključili s šolskimi obveznostmi prvega šolskega dne po zimskih počitnicah, ki smo jih preživeli zelo dopustniško v nič kaj zimski Španiji. Kot vedno je bilo tudi tokrat vsega lepega prehitro konec, na srečo pa je začetek novega šolskega obdobja popestrilo pustno dogajanje. Sin je kot navadno ponedeljkov pozni popoldne in večer preživel na nogometnem treningu, medtem pa sva s hčerjo kuhali, pregledovali šolske naloge in potrebščine ter pripravljali pustni kostum za naslednje jutro. Jutra so pri nas še vedno kaotična, polna hitenja in veliko prekratka. Ne glede na to, da smo starejši in modrejši, še čakamo, da mine obdobje jutranjega kaosa. Menim, da se upravičeno sprašujem, ali sploh mine, razen čisto na koncu. Med pripravljanjem večerje sem ugotovila, da potrebujem nekaj stvari iz trgovine in moji najmlajši namignila, da gre z mano za družbo. Najprej ni bila najbolj za, pa sem jo prepričala s pustnimi krofi za zajtrk. Veselo sva odskakljali z nakupovalno vrečko po stopnicah do trgovine.

Takoj ob vhodu v trgovino je kotiček s sadjem in zelenjavo ter "zdravo" prehrano. Navadno kupujem zelenjavo, stročnice, moko in podobna živila neposredno od kmeta, če pa že kupim pri "Najboljšem sosedu", sem pozorna, da je lokalno pridelano in sezonsko. Veliko mi namreč pomeni kakovostna, čimmanj predelana hrana iz domače pridelave, ki je polnega okusa in omamno diši. To vrednoto bi rada prenesla tudi na svoja otroka. Rada kuham, načrtujem obroke in se potrudim, da otroka dobita vse kar potrebujeta za rast in razvoj. In ob tem nisem zatežena (Se vsaj trudim, ali je res tako, morata povedati otroka). Jemo tudi packarije, prigrizke in pico. S cvrtnikom na vroč zrak sta se na naš meni vrnila tudi ocvrt krompirček in "pohano" meso. Vsega po malo. Ali raje kar na veliko. V naši družini se pa, če kaj, hrani v velikih količinah. Obroki so veliki in pojemo kot veliki. Vsi. Več kot ostali normalni jedci. Zagotovo. Če kdo ne verjame, naj vpraša žive priče. Tiste, ki smo jim maznili kosilo, večerjo ali kar oboje.

Ko sva tisti ponedeljek malo pred šesto popoldne vstopili v iskanju krofov in še nekaj drobnarij, je mala takoj zagledala jagode. In rekla: "Mamaaaa, glej imajo jagode. Kako so lepe!?!!! Lahko kupiš?" Na policah so bile zložene košarice z ogromnimi rdečimi jagodami. Moji navdušenki sem odgovorila: "Malo zgodaj in mrzlo je za jagode, gotovo so prišle od daleč. Daj poglej od kod so?!... Iz katere države?" Hitro teče do police z jagodami, se po kratkem prebiranju obrne in pove: "Mama te jagode so iz KOŠARICE!" Z naglasom na čisto napačnem mestu. Na glas sem se ji nasmejala, ona je pa zavzeto zatrjevala, da na embalaži prav zagotovo tako piše. No, jagode iz Španije sva pustili na polici, medve pa sva se z nasmehom in dvojnimi krofi povzpeli nazaj v naš mali srčni dom.

Zrela kot hruška

Zrelost je visoka cena, ki jo morate plačati za odraščanje.(neznan)

Zavedanje pride praktično čez noč. Da nisi več otrok, temveč ključen odrasli člen v osnovni družinski celici. S polno odgovornostjo na delovnem mestu, v prometu, klubu, umetnosti, starševskem svetu ali kjerkoli že... Ni povezano s starostjo, leti ali (dolgo)živostjo staršev, najbrž niti s tem ali si sam starš. Zrelost ni enostavna niti preprosta, je pa osvobajajoča. Nekakšen občutek polne odgovornosti zavedanja, da lahko nekoga nekam pošljemo (na primer "v k****"). Na lastne stroške.

V našem otroštvu je bila končna točka, ki smo se je veselili, to, da nismo več ranljivi. Toda v odraslosti spoznamo, da je ranljivost tisto, kar nas danes dela žive.(neznan)

V resnici je to čas, ko pridemo do spoznanja, da nekaterih sanj ne bomo nikoli uresničili. V mojem primeru, da nikoli ne bom Rock zvezda. Ampak tudi čas, ko nam za neuresničena mladostniška sanjarjenja ni več prav zelo mar, ker vemo, da je življenje tukaj in zdaj. Spoznamo, da za nekatere sanje nismo nikoli prestari ter da vse tako hitro mineva. Ljudje se rojevajo in umirajo, čas pa prehitro teče. Pravzaprav je to obdobje, ko nekako poskušamo najti ravnotežje v življenju med tem, kar nam pride pod kožo, nas prizadane in občutki otopelosti. In ni vedno enostavno.

Bala sem se staranja, ker sem mislila, da ne bom mogla storiti vseh stvari, ki sem jih nameravala. Toda sedaj, ko sem stara, ugotavljam, da teh stvari nisem hotela storiti. (N. Astor)

Zrelost ne pride s starostjo. Je preplet različnih okoliščin, ki različne ljudi doseže v različnih obdobjih, nekaterih nikoli. Obdobje, ko nas večina stvari, ki so se nam v mladosti zdele tako zelo pomembne, sploh ne skrbijo več, ko vemo, kje so naši strateški položaji in jih z lahkoto branimo in zagovarjamo, ko je naš sistem vrednot trden in neomajen. In kljub temu da vem, da je tako edino prav in mora biti, da ne bi želela nazaj skozi vse otroške dvome in mladostniška vprašanja, vseeno pogrešam kavč z mamo in njenimi nemirnimi nogami, v zraku pa vonj po svežem hruškovem biskvitu.