Metina 10ka

Draga Meta!

Danes mineva 10 let odkar sem drugič dobila najlepši naziv - MAMA. Malo čez tretjo popoldne si se oglasila v postojnski porodnišnici. Tako kot si dramatično prišla na svet in mi vso nosečnost povzročala nešteto skrbi, prve mesece prav tako, so naslednja leta minila presenetljivo mirno in spokojno. Po začetnem viharju se je pokazalo sonce in v toplem, mirnem življenjskem tempu si zrasla v prekrasno deklico. Ne vem, kam so zbežala ta leta... Kar naenkrat si postala zvedava punčka z močno voljo in posebnim karakterjem. Priznam, da si izziv... Če pri tvojem bratu črpam razumevanje iz vzporednic v podobnosti, pri tebi tega ne morem... Neštetokrat sva se že skregali, ker se upiraš vsemu novemu. Celo hoja, tek, vožnja s kolesom, plavanje ter ostala najosnovnejša gibanja in veščine so bili predmet dolgih razprav, prerekanja in upiranja, da ti tega pa res ne boš. Ko pa veščino enkrat osvojiš se dobesedno "zarasteš" z njo in postaneš profesionalno samozamestna. In ponovno povzročaš skrbi, le da tokrat s svojim pogumom pri izvajanju na novo naučenega opravila. Vsakič znova mi je ta tvoja lastnost zanimiva, čeprav me je že ničkolikokrat spravila na rob živčnega zloma.

Vse kar so napovedali, ko si bila še v trebuhu, se na srečo ni uresničilo in si zdrava, nasmejana deklica, ki z veseljem obiskuje borilne veščine. Celo prve tekmovalne uspehe si že dosegla. Težave s hrbtenico in križnim grizom so odpravljive in zanemarljive proti vsemu temu, kar so napovedovali pred tvojim rojstvom in bi naša življenja zasukalo čisto drugače. Danes in vedno se mi bodo orosile oči ob spominu na trenutek, ko sem na oktobrski dan objela mojo popolno malo rožnato štručko z vsemi prsti in predvsem z ledvičkami. Ja, lulala si kot velika in jaz sem bila presrečna.

Tudi danes sem srečna... Da sem lahko tvoja mama. Neizmerno ponosna sem nate, čeprav se ti mogoče kdaj zdi drugače. Boš razumela upam nekoč, ko odrasteš, da sem kdaj morala biti stroga, ker sem te vzgajala, učila in s tvojo osebnostjo je večkrat potrebna odločna beseda in predvsem vztrajnost, neomajnost. Toda to ne pomeni, da te nimam rada. Pomeni, da te imam rada bolj kot si lahko predstavljaš. In prav gotovo nikoli ne bo drugače. />

Živi in pusti živeti

Na enem najbolj branih spletnih portalov prebiram komentarje na nov zakon o zaščiti živali. Pod člankom se je nabralo na stotine komentarjev in komentarjev na komentarje. Toliko nestrpnosti, nesprejemanja in sovražnosti na kupu me je kljub temu, da sem takega odnosa žal navajena, presenetilo. Tisti, ki ima pse, na primer sovraži lastnike vseh drugih živali, ljudje iz mesta ne sprejemajo lastnikov psov s podeželja, lastniki hišnih mačk ne tolerirajo lastnikov zunaj spuščenih mačk, kolesarji mrzijo tekače brez psov, kmetje ne prenašajo lovcev, lovci pa ne gorskih kolesarjev... neverjetno, kam vse zaide spletna debata pod čisto običajnim člankom o spremembi zakonodaje oziroma o povišanju glob v določenih primerih. In kako nespoštljivi, celo nesramni so komentatorji drug do drugega ali kar na splošno. Sem lastnica dveh psov, a se ob zakon nisem niti obregnila, ker vse zapovedano spoštujem in s tem nimam nobenih težav. Čeprav gre najverjetneje le za še en poskus polnjenja izpraznjene državne malhe, smo tega v resnici že navajeni. Nekateri smo očitno postali brezbrižni (kar tudi ni v redu), drugi pa še bolj nestrpni in vsako priložnost izkoristijo za pljuvanje vse povprek.

Sama ne vidim nobenega izziva v motenju tujih življenj. Še svojima otrokoma dopustim svobode v največji možni meri (Marsikdo misli, da celo preveč, vendar se ga to popolnoma nič ne tiče.), ker sem mnenja, da imata, kljub temu da sta otroka, pravico do odločanja o nekaterih stvareh svojega vsakdana in prihodnosti. Seveda ob tem bdim nad njima in ju usmerjam. Dokler sta še v domačem gnezdu. Posledično ali vzročno že od kar pomnim ne želim, da se kdorkoli vtika v moje odločitve. Živim in pustim živeti v največji meri, kar dopuščajo okoliščine in čas. Toda nestrpnost in nepotrpežjivost postajata del mojega in našega vsakdana. Praktično ne mine dan, da se ne bi srečala z njima v službi, na sprehodu s psi, na cesti, v trgovini.

Vedno so se našli posamezniki, ki so jih veliko bolj zanimala druga življenja kot njihovo samo. Toda v zadnjih letih postaja stanje v družbi hujše in hujše, skoraj nevzdržno. Ne gre več samo za vplivanje na življenja drugih, temveč za splošno sebičnost družbe. Na vsakem koraku opazimo predsodke, zamere, zavist, strah, stereotipe. V nobenem okolju ali odnosu ljudje ne zmorejo več kančka potrpljenja, strpnosti, prilagajanja, temveč mora biti vse prikrojeno po njihovi meri in kot so si zamislili. Spoštovanje izumira. Družba na tak način gotovo ne more napredovati in sobivati. Vprašanje je, če na tak način lahko sploh obstaja.

Še do nedavnega sem bila mnenja, ta je mogoče to tista prava, resnična in spregledana teorija zarote. Sedaj vem, da ne gre za teorijo, temveč realno situacijo, zaroto, ki se dogaja tukaj in zdaj. Desetletja so centri moči preko vseh možnih kanalov, ko sta na primer šolstvo in mediji, vzgajali generacije individualističnih, egoističnih, narcisoidnih in sebičnih posameznikov. (Da ne užalim pujsa, ki je prelepa žival.) Da, prav tisti centri, ki nas danes preko istih kanalov podučujejo o strpnosti in sprejemanju različnosti. Zakaj? Da odvrnejo pozornost od svojih pravih namenov in ciljev. Zarotili smo se proti lastni družini, soseski, motoristom, kvartopircem, lastnikom psov, lovcem, organizatorjem koncertov, judom, muslimanom, kristjanom, Rusom, Kitajcem ali Američanom... lahko naštevam do onemoglosti... toda ali se zavedamo, da smo se v resnici zarotili proti sebi?! Niso zaman že naše babice trdile, da je samo v slogi moč. One so vedele, mi smo to pozabili. In zato postali ranljivi. Prav ranljivost pa je ključ do uspeha tistih, ki želijo ves svet prikrojiti po svoji meri in z nami upravljati. Če se ob tem ukvarjamo s sosedi, vaško skupnostjo ali potepuškimi mačkami še toliko bolje, saj sploh ne bomo opazili, kako so nam življenje, ki smo si ga želeli in nekateri celo živeli, pred očmi sesuli v prah.

Rastejo (tudi poleti)

Letošnje poletje je drugačno. Sicer pri naši razgibani družinski dinamiki in življenskem slogu ni niti dan enak dnevu, kaj šele letni čas. Toda to poletje se je spremenilo nekaj, kar odraža dejstvo, da moja otroka odraščata in se počasi spreminjata v mladostnika. Vsaj starejši od njiju. Zaenkrat. Ne pravim, da je to slabo. Gre za normalen življenjski proces in pravzaprav mi je všeč, ker imam raje enkovredna sogovornika, sopotnika s točnimi napotki z Google zemljevida ter samostojnim opravljanjem fiziolških potreb, kot polno hladilno torbo miksanih papic, naštudirane prodajalne plenic ter ostale otroške opreme in pobruhan otroški sedež. Raje prevažam kolesa kot otroški voziček. Raje se pogovarjam o nogometnih prestopih in najnovejšem videospotu mlade pop zvezdnice kot pojem "Ringa raja". Vse je normalno ob svojem času, niso nam pa vsem vsa obdobja enako ljuba. In normalno je tudi to, da zrastejo. Hvala bogu. Sicer se določene vloge v družini ne menjajo kjub odraščanju. Še vedno sem družinski finančni minister. O tem ju redno obveščam.

Že zgodaj spomladi sem rezervirala teden dni počitnic na enem kvarnerskih otokov. V hotelu z bazenom in polpenzionom. Do sedaj nam je bil ta način dopustovanja tuj. Če z najstnikom, ki mu noga raste hitreje kot gobe po dežju, ne želiš preživeti dopusta za štedilnikom, drugače ne gre. Za preostanek počitnic smo se pustili presenetiti. Pa je življenje ponovno pripravilo drugačen menu. Ko so v klubu, kjer trenira sin, obelodanili urnik nogometnih priprav, je sin dokaj hitro prišel na idejo, da bi raje treniral kot dopustoval na Lošinju. Najprej sem bila v dvomih, nato pa se z mislijo, da bo nonotu prijala poletna družba in obenem sinu koristila izkušnja na poti v samostojnost, lotila priprave zamrznjenih obrokov. Med tem časom se je nenadoma izkazala priložnost za izlet v Dolomite z vzponom na enega od tritisočakov. Najprej sem mislila, da bova odšli s prijateljico ali morda sama, nato pa je zanimanje pokazal sin. In sva šla novim dogodivščinam naproti.

Jaz sem bila prvič v Dolomitih, sin je bil že večkrat. Ker ima privilegij, da smuča z mojim bratom in njegovo družino. Odpravila sva se z agencijo, ki se ukvarja z organizacijo treking izletov in organiziranih vzponov. Že v petkovih zgodnjih jutranjih urah sva na Dolgem mostu spoznala, da naju čaka zelo zanimiva izkušnja s pisano druščino. Kot bi rekel moj sin: "Nekateri so z razlogom sami..." Interpretira naj si vsak kot želi. Po vožnji v osrčje Dolomitov sva se prvi dan ločila od skupine in se z gondolo povzpela na Lagazuoi Piccolo, nato se po okrepčilu med raziskovanjem kavern in drugih ostankov prve svetovne vojne, opazovanjem svizcev ter lepo pristriženih ovčk počasi spuščala nazaj v dolino. Med čakanjem na sopotnike sva brskala po trgovinici s spominki, kjer je Svita posebej navdušil jodlajoči svizec. Sedaj ga imamo doma in veselo jodla ob vsakem dotiku. Spali in jedli smo v čudovitem hostlu, kar je bil za mojega prvorojenca pravcati šok, saj se ni mogel načuditi, kako je možno, da obstajajo skupni tuši in toaletni prostori. Dobro, da se mu ne sanja, kje vse je njegova mama v mlajših letih prespala. Naslednjega dne sva se skupaj s skupino povzela na tritisočak Piz Boe. Za navzgor smo si malček pomagali z gondolo, navzdol pa se spustili peš. Vreme nam je služilo, noge niso trpele, pivo na vrhu ni bilo preveč drago. Zadnji dan nismo imeli pretirane sreče z vremenom, zato smo se podali po malo drugačnih poteh. Obiskali smo dve jezeri (Lago di Braies, Lago di Misurina), ponovno sva malo solirala, pojedla dobro pico in se samostojno sprehodila okoli enega od jezer. Na poti domov smo se posladkali še z napolitankami in izlet je bil zaključem. Preseneča me, kako dobra družba je lahko štirinajstletnik, ki je čisto slučajno moj sin.

Dva dni kasneje smo se šli čisto drugačno obliko poletnih počitnic. Dva psa, en otrok ter dva odrasla v prilično natrpanem avtu s trajektom na Lošinj. Pomislila sem, da je kar naenkrat z nama na dopustu samo en otrok, moja najmlajša, čeprav so v naši sestavljeni družini trije otroci. Čez nekaj let bova s seboj najbrž prevažala tri pse. Po stresu ob prihodu (najbrž je bilo to nekoliko povezano s povišano temperaturo v hotelski sobi) smo se hitro znašli in osvojili hotelske storitve in kapacitete. Psa sta skoraj vsakodnevno uživala med kopanjem v morju, kar je za preostale tri dopustnike predstavljalo stres oziroma tesnobo. Psa sta nora na vodo, še posebej na morje, in postaneta že ob pogledu nanj nevzdržna, ko pa napoči čas za slovo od plaže, postane vse skupaj podobno mešanici med komedijo in trilerjem. Sicer smo ob popoldnevih uživali na plažah, v hotelskem bazenu, se sprehajali, sproščeno kolesarili (če verjamete) in si nekega popoldneva celo izposodili sup. Ponosna sem, da smo kolesarjenje vsi preživeli in odnesli brez poškodb, čeprav je bilo glasno, adrenalinsko in je pri naključnih navzočih sprožilo obilo dobre volje. Jedli smo odlično hrano, pili pivo (in cedevito) in ob večerji vključeno vino (jaz za oba odrasla). Moja hči je veliko prečofotala in se naplavala do bližnjih boj, kolesarjenje ji je malo manj dišalo, toda po nekaj poskusih se je sprijaznila z aktivnostjo. Nekega jutra sem se s pasjim najstnikom podala na bližnji hrib, kjer sva po sončnem vzhodu uživala v prelepih razgledih. Skratka, to je bil poletni dopust v pravem pomenu besede. Zadovoljni smo bili in že načrtujemo povratek. Mogoče tudi v zimskih mesecih. Kolesarimo vseeno lahko.

Poletne počitnice so se že krepko prevesile čez polovico. Ampak mi smo tisto skupno in najslajše pustili za konec. Konec avgusta se namreč odpravljamo v brunarico ob Kolpo. Tokrat bo ekipa (skoraj) popolna. Z otrokoma ter štirinožnima prijateljema bomo raziskovali gornji tok reke Kolpe, tiste kraje, kjer je voda še hladna in se v njej najbrž najraje kopajo medvedi. Kaj bomo počeli? Pojma nimam. Gotovo bomo cele dneve preganjali pse iz vode ter uživali v naravi. Za ostalo ne vem. Vem pa, da bo popolno, saj s sanjsko družbo drugače ne more biti. No, mogoče bo tudi malo divje. Poročam.