Rastejo (tudi poleti)

Letošnje poletje je drugačno. Sicer pri naši razgibani družinski dinamiki in življenskem slogu ni niti dan enak dnevu, kaj šele letni čas. Toda to poletje se je spremenilo nekaj, kar odraža dejstvo, da moja otroka odraščata in se počasi spreminjata v mladostnika. Vsaj starejši od njiju. Zaenkrat. Ne pravim, da je to slabo. Gre za normalen življenjski proces in pravzaprav mi je všeč, ker imam raje enkovredna sogovornika, sopotnika s točnimi napotki z Google zemljevida ter samostojnim opravljanjem fiziolških potreb, kot polno hladilno torbo miksanih papic, naštudirane prodajalne plenic ter ostale otroške opreme in pobruhan otroški sedež. Raje prevažam kolesa kot otroški voziček. Raje se pogovarjam o nogometnih prestopih in najnovejšem videospotu mlade pop zvezdnice kot pojem "Ringa raja". Vse je normalno ob svojem času, niso nam pa vsem vsa obdobja enako ljuba. In normalno je tudi to, da zrastejo. Hvala bogu. Sicer se določene vloge v družini ne menjajo kjub odraščanju. Še vedno sem družinski finančni minister. O tem ju redno obveščam.

Že zgodaj spomladi sem rezervirala teden dni počitnic na enem kvarnerskih otokov. V hotelu z bazenom in polpenzionom. Do sedaj nam je bil ta način dopustovanja tuj. Če z najstnikom, ki mu noga raste hitreje kot gobe po dežju, ne želiš preživeti dopusta za štedilnikom, drugače ne gre. Za preostanek počitnic smo se pustili presenetiti. Pa je življenje ponovno pripravilo drugačen menu. Ko so v klubu, kjer trenira sin, obelodanili urnik nogometnih priprav, je sin dokaj hitro prišel na idejo, da bi raje treniral kot dopustoval na Lošinju. Najprej sem bila v dvomih, nato pa se z mislijo, da bo nonotu prijala poletna družba in obenem sinu koristila izkušnja na poti v samostojnost, lotila priprave zamrznjenih obrokov. Med tem časom se je nenadoma izkazala priložnost za izlet v Dolomite z vzponom na enega od tritisočakov. Najprej sem mislila, da bova odšli s prijateljico ali morda sama, nato pa je zanimanje pokazal sin. In sva šla novim dogodivščinam naproti.

Jaz sem bila prvič v Dolomitih, sin je bil že večkrat. Ker ima privilegij, da smuča z mojim bratom in njegovo družino. Odpravila sva se z agencijo, ki se ukvarja z organizacijo treking izletov in organiziranih vzponov. Že v petkovih zgodnjih jutranjih urah sva na Dolgem mostu spoznala, da naju čaka zelo zanimiva izkušnja s pisano druščino. Kot bi rekel moj sin: "Nekateri so z razlogom sami..." Interpretira naj si vsak kot želi. Po vožnji v osrčje Dolomitov sva se prvi dan ločila od skupine in se z gondolo povzpela na Lagazuoi Piccolo, nato se po okrepčilu med raziskovanjem kavern in drugih ostankov prve svetovne vojne, opazovanjem svizcev ter lepo pristriženih ovčk počasi spuščala nazaj v dolino. Med čakanjem na sopotnike sva brskala po trgovinici s spominki, kjer je Svita posebej navdušil jodlajoči svizec. Sedaj ga imamo doma in veselo jodla ob vsakem dotiku. Spali in jedli smo v čudovitem hostlu, kar je bil za mojega prvorojenca pravcati šok, saj se ni mogel načuditi, kako je možno, da obstajajo skupni tuši in toaletni prostori. Dobro, da se mu ne sanja, kje vse je njegova mama v mlajših letih prespala. Naslednjega dne sva se skupaj s skupino povzela na tritisočak Piz Boe. Za navzgor smo si malček pomagali z gondolo, navzdol pa se spustili peš. Vreme nam je služilo, noge niso trpele, pivo na vrhu ni bilo preveč drago. Zadnji dan nismo imeli pretirane sreče z vremenom, zato smo se podali po malo drugačnih poteh. Obiskali smo dve jezeri (Lago di Braies, Lago di Misurina), ponovno sva malo solirala, pojedla dobro pico in se samostojno sprehodila okoli enega od jezer. Na poti domov smo se posladkali še z napolitankami in izlet je bil zaključem. Preseneča me, kako dobra družba je lahko štirinajstletnik, ki je čisto slučajno moj sin.

Dva dni kasneje smo se šli čisto drugačno obliko poletnih počitnic. Dva psa, en otrok ter dva odrasla v prilično natrpanem avtu s trajektom na Lošinj. Pomislila sem, da je kar naenkrat z nama na dopustu samo en otrok, moja najmlajša, čeprav so v naši sestavljeni družini trije otroci. Čez nekaj let bova s seboj najbrž prevažala tri pse. Po stresu ob prihodu (najbrž je bilo to nekoliko povezano s povišano temperaturo v hotelski sobi) smo se hitro znašli in osvojili hotelske storitve in kapacitete. Psa sta skoraj vsakodnevno uživala med kopanjem v morju, kar je za preostale tri dopustnike predstavljalo stres oziroma tesnobo. Psa sta nora na vodo, še posebej na morje, in postaneta že ob pogledu nanj nevzdržna, ko pa napoči čas za slovo od plaže, postane vse skupaj podobno mešanici med komedijo in trilerjem. Sicer smo ob popoldnevih uživali na plažah, v hotelskem bazenu, se sprehajali, sproščeno kolesarili (če verjamete) in si nekega popoldneva celo izposodili sup. Ponosna sem, da smo kolesarjenje vsi preživeli in odnesli brez poškodb, čeprav je bilo glasno, adrenalinsko in je pri naključnih navzočih sprožilo obilo dobre volje. Jedli smo odlično hrano, pili pivo (in cedevito) in ob večerji vključeno vino (jaz za oba odrasla). Moja hči je veliko prečofotala in se naplavala do bližnjih boj, kolesarjenje ji je malo manj dišalo, toda po nekaj poskusih se je sprijaznila z aktivnostjo. Nekega jutra sem se s pasjim najstnikom podala na bližnji hrib, kjer sva po sončnem vzhodu uživala v prelepih razgledih. Skratka, to je bil poletni dopust v pravem pomenu besede. Zadovoljni smo bili in že načrtujemo povratek. Mogoče tudi v zimskih mesecih. Kolesarimo vseeno lahko.

Poletne počitnice so se že krepko prevesile čez polovico. Ampak mi smo tisto skupno in najslajše pustili za konec. Konec avgusta se namreč odpravljamo v brunarico ob Kolpo. Tokrat bo ekipa (skoraj) popolna. Z otrokoma ter štirinožnima prijateljema bomo raziskovali gornji tok reke Kolpe, tiste kraje, kjer je voda še hladna in se v njej najbrž najraje kopajo medvedi. Kaj bomo počeli? Pojma nimam. Gotovo bomo cele dneve preganjali pse iz vode ter uživali v naravi. Za ostalo ne vem. Vem pa, da bo popolno, saj s sanjsko družbo drugače ne more biti. No, mogoče bo tudi malo divje. Poročam.

Plaza de España

Te dneve se pogovarjamo (skoraj) samo še o dopustu in poletnih počitnicah, ki so tik pred vrati. Na koledarsko poletje bomo morali počakati še nekaj dni, narava pa je pokazala že vse svoje adute. Bližnje plaže se polnijo, ljudje iščejo osvežitev na vsakem koraku, turistični delavci si v pričakovanju poletja manejo roke in vihajo rokave... Z otrokoma in pasjima prijateljema bomo poletje preživeli bolj ali manj v bližini. Počitnice si bomo vsekakor privoščili, teden preživeli na kvarnerskem otoku ter proti koncu šolskih počitnic spoznavali porečje reke Kolpe. Za tako odločitev je več razlogov... Prvi in najpomembnejši razlog sta seveda naša pasja ljubljenca, ki nas bosta to poletje spremljala na počitnicah, drugi je spoznavanje bližnjih krajev, Slovenije in sosednjih držav, ki so oddaljeni le uro ali dve vožnje z avtomobilom, pa jih sploh ne poznamo. In tretji razlog je trenutna globalna (ne)varnost, ko je morda malo bolje ostati na tleh. Žal...

No, nekateri bodo poletje vsekakor izkoristili za pot malo dlje od lastne oziroma sosednjih dežel. Kar je seveda zelo lepo. Toda tudi mi to leto nismo bili prikrajšani za spoznavanje krajev, ki so malo težje dosegljivi z avtomobilom, saj smo z otrokoma in sestrično (Zdaj smo že pravi popotniški tim!) med zimskimi počitnicami konec februarja spoznavali andaluzijsko Seviljo na jugu Španije. Čeprav so bile počitnice uradno zimske, v Španiji ni kazalo, da bi potrebovali smučarsko opremo. Bilo je prav prijetno pomladno toplo in kaj več od malo debelejše jope ali po domače "felpe" nismo potrebovali za špansko zimo. Bivali smo v zanimivem mestnem apartmaju tik ob mestni katedrali svete Marije z največjo cerkveno ladjo v Španiji tako, da so bile vse znamenitosti dosegljive peš. Tudi nogometni stadion, kjer sva si s sinom ogledala ligaško tekmo med domačo ekipo in gosti z Majorke. Zelo zanimiva (čeprav zasoljena) izkušnja med avtohtonimi seviljskimi navijači z letnimi kartami in stotinami vrečk praženih semen. Na željo sestrične smo sredi Španije prvič obiskali japonsko restavracijo, seveda pa se tudi dodobra najedli tacosov in ure presedeli v malem baru ob areni za bikoborbe, medtem ko smo čakali, da preneha dež. Najbrž smo ujeli edine padavine te pomladi, vsaj tako je namignil natakar. Mesto smo si ogledali kot že rečeno peš s preseženimi 20.000 koraki dnevno, pa tudi s kočijo in plovbo s turistično barko po reki Guadalquivir.

Začetek aprila sem s prijateljico ponovno obiskala Španijo, in sicer Balearski otok Majorko. Destinacijo si bom zapomnila po vijugastih, strmih cestah polnih kolesarjev in čudovitih razgledov. Predvsem po tem, pa tudi po prijetni klimi, festivalu pomaranč, slikovitih vasicah in vzpetini neznanega imena z "brazilskim" kipom Jezusa. Veliko vtisov za podaljšan vikend. Mogoče bi morali uživati kakšen dan več, toda kaj, ko se vedno mudi k domačim in službenim obveznostim.

Španija in njeni prebivalci so zanimivi v svojem čez skoraj cel polotok velikem mehurčku, kjer kljub urejeni infrastrukturi vlada kaos, ker je očitno to način življenja, razen popoldne, ko se z obveznostjo sieste vse ustavi. Gotovo imajo kaj pokazati, o zgodovini, arhitekturi, naravnih lepotah sploh ne bom izgubljala besed. Vendar ima dežela še veliko več, česar ni v turističnih priročnikih. Utrip v galopu, špansko dušo, gibanje v ritmu flamenka, vonj po cedrovini, šumenje valov, okus po pristni sangriji in paelli... za to doživeti je potrebno spakirati kovčke in odleteti na Iberski polotok. Mi bomo to nekega dne ponovno storili. Gotovo.

Rocco

Psi so del mene. Del, o katerem bi lahko gotovo pisala spletni dnevnik ali kolumno. Težko rečem, kdaj so mi zlezli pod kožo, vendar bi to dejstvo pripisala rosni starosti, saj sem Pikija "privlekla" domov za 4. rojstni dan in trdila, da lepšega darila ne bi mogla dobiti. Z živalmi, pravzaprav naravo nasploh sem neločljivo prepletena in težko uporabim superlative, ki bi opisali vez z mojimi psi. Preprosto so del mene, del mojega vsakdana. So bitja, ki mi rišejo nasmeh na obraz ter povzročajo skrbi, moji najboljši prijatelji, družinski člani in brez njih si ne predstavljam ne smisla ne življenja.

Proti koncu lanskega poletja sem med brskanjem po spletu naletela na spletno stran vzrediteljev ameriških staffordov. Na fotografiji je 8 majhnih kepic ležalo na kocki sena, poleg pa je ponosno pozirala mama. Takrat sem začutila, da bi lahko bila ena teh kepic moja. Nisem vedela od kje prihajajo, kakšne so razmere, kakšen je postopek in uvoz psa iz tujine,... ker mi tako zelo po moje ni dalo miru in sem čez nekaj dni ponovno preverila stran ter videla teh istih osem glavic (takrat že večjih), kako gledajo čez ograjo, je kocka že skoraj padla. Ko sem kontaktirala vzreditelje sem ugotovila, da so zelo daleč... še več, da je žal v državi, kjer prebivajo, vojna. Čeprav so oni sami ves čas trdili, da je vse v najlepšem redu in celoten postopek kasneje tudi izpljali profesionalno z ljubeznijo. Iz Ukrajine do Slovenije je dolga pot in nekajkrat se je celo zdela predolga in ovire prevelike. Toda, ko smo se sončnega 5. novembra srečali in je Rocco (takrat še Bjorn) po dolgi poti (dobesedno, birokratsko, jezikovno in finančno), prispel v moje naročje, sem vedela, da je točno tam, kjer mora biti. Doma.

Rocco nosi ime po največjem moškem pornozvezdniku, toda naš fant zaenkrat samo sije, brez drugih predpon. Upam, da bo nekega dne tudi oče lepim malim kepicam, kot je bil nekoč on sam. Mogoče bo takrat zasijal kot zvezda z drugačno predpono. Sedaj ni več kepica, je velik, prikupno zmeden fant, v katerem ni niti kančka porednosti, je otrok cvetja, Woodstock dobričina, umirjen veseljak, ki se niti najmanj ne zaveda svoje prezence. Ko zalaja z globokim pasjim baritonom, se najprej prestraši sam. Najraje podi golobe in druge manjše ptiče, boji se vsega novega, najbolj pa vodne cevi, in še danes, ko je že pošteno prerastel Gio (Tudi ona ima ime po pornovezdnici), mu moramo pomagati v avto. Na posteljo skoči brez težav sam. Pri hrani ni izbirčen, vsekakor pa ni gurman, najraje na hitro pomalica SDO (suhi dnevni obrok). Za priboljške je že pravi učenjak, čeprav mu za določena povelja dol visi.

Kljub slovenskemu državljanstvu, potnemu listu in vpisu v rodovno knjigo, bo zame vedno moj mali Ukrajinc. V resnici ni mali in razume zelo dobro slovensko. Ko želi, seveda. Kot vsi priseljenci. Njemu je pomembno le, da je naša sreča in veselje. In meni enako. Dve poti, ki sta se vili daleč narazen, je vesolje (ali kdorkoli že) združilo v eno in sedaj potujemo samo še skupaj. Tako kot je moralo biti.