Petnajst let

Ko se z mislimi sprehajam po preteklih letih, ne morem verjeti, da je minilo že petnajst let odkar sem s prvorojencem v trebuhu sedela na kuhinjskem pultu v rodnih Brdih, medtem ko je mama kuhala čaj. Ponudila mi je domače piškote, ki sem jih veselo zobala, z nogami bingljala ob kuhinjskih omaricah, opazovala vaško cerkev, v trebuhu pa je veselo telovadil moj sin. Danes ni več mame in njenih najboljših piškotov, tudi tistega čudno rjavega pulta ni več. Nisem več otrok, prevzela sem vlogo, ki jo je imela nekoč moja mama. Daleč stran od rodnih krajev, za svojo družino sem spletla gnezdo bližje morju, časi so drugačni, toda težave, ki jih imamo mame, so bolj ali manj enake. Včasih testo ne vzhaja, občasno iz šole kliče razburjena učiteljica, ker je otrok kršil šolski red, oblačila v otroških omarah so razmetana in kljub temu, da si skoraj ob glasilke, je prah še vedno na polici. Nisem zavidala mami, ko se je tolažila z zdravjem tako, kot sedaj ne zavidam niti sebi. Tolažim se še vedno enako. Z zdravjem in kozarcem vina. Toda ne glede na vse, kar je teh kratkih petnajst let prineslo in odneslo, sem globoko hvaležna. Za vse izkušnje, za priložnosti in napake ter za moja dva otroka.

Dobro, da sem bila takrat še mladostno naivna in pravzaprav sploh nisem vedela, kaj me čaka kot mamo. Vprašanje je, če bi se sedaj odločala enako. Dvomim. Prizemljitev se je pričela že kmalu s porodno izkušnjo. In kasneje z vsemi bolečinami, neprespanimi nočmi, prebijanjenjem iz meseca v mesec in računanjem vsakega porabljenega evra, ločitvijo, mamino boleznijo in smrtjo, selitvami, dolgimi vožnjami do zasluženega kruha, izpiti... Toda bilo je vredno. Včasih je (bilo) težko, ampak večkrat lepo. Ne predstavljam si drugačnega življenja. Ponosna sem, da sem mama. Da se moj devetošolec samostojno odloča o izbiri nadaljevanja šolanja, da z njim lahko klepetam na sprehodih s psi, da razpravljava o hrani in okusih, da želi z mano potovati in greva včasih tudi v gore. Zelo dobra družba je moj sin. Če vzamem v zakup, da je sedaj sredi turbuletnega adolescentnega obdobja, lahko z veseljem zrem v prihodnost in si slikam, kakšen super mladenič bo šele postal.