Domoljubje

Volitve so tik pred vrati. Maratonci tečejo zadnji krog. Novinci se prerivajo v belih majčkah med starimi mački ter poskušajo ukrasti 5 minut slave na slavoloku zmage in javnega denarja naslednjega mandata. Izogibam se političnim temam, ker so preveč umazane, da bi smetile moje zapise in predvsem misli. Priznam, da mi niti politika niti volitve ne kratijo spanca. Posledice političnih odločitev pa bodo kmalu vzele spanec sleherniku. In to ne glede na to, koga boste obkrožili na prihajajočih volitvah. Zmagovalci so odločeni že zdavnaj pred tem in monopoli teče dalje po meri tistega, ki upravlja z blagajno.

Politični temi se bom izognila tudi tokrat. Le za uvod sem namenila nekaj besed tematiki, ki polni spletne strani in informacijske oddaje s soočenji. Glede na to, da se mojemu virtualnemu otroku iztekajo dnevi, pa bom zapisala svoje mnenje. Surovo. Brutalno. Tako kot je. Če me popljuvate in raztrgate v mislih ali javno, mi je pravzaprav čisto vseeno. Ničesar ne spremeni. Politična korektnost in nestrpnost nam je začela povzročati škodo in nad tem bi se morali v resnici zamisliti. Ter spremeniti tok.

Domoljubje je ljubezen in predanost domovini, je občutek za deželo, kjer smo pognali korenine mi ali naši predniki, njeno naravo, materni jezik in lastno državo, ni pa nujno strinjanje z vladajočo (lokalno, državno ali širšo) politiko. Domoljublje ni enako nacionalizmu, se pa vsekakor prepletata in delita skupne točke. V nacionalizmu je veliko več političnega, omejen je na državo kot tako, njeno kulturo, suverenost, geografsko lego, tradicijo, zgodovino... Domoljubje (s tujko patriotizem) je lahko mnogo širši ali ožji pojem (predanost etični ali jezikovni skupini ali domačemu kraju, soseski, pokrajini, narečni besedi). Domoljubje je bolj osebno in nima tako ostro zarisanih meja, kajti dom je tam, kjer se počutimo sprejeti, kjer je doma naše srce, pesem in naše korenine. In ne patriotizem ne nacionalizem nimata ničesar opraviti z neonacizmom. Tisti, ki resnično ljubi svoj jezik, kulturo, domovino, bo razumel soseda ali onega daleč stran, ki mu je mar za lastno deželo. To je oblika strpnosti v pravem pomenu besede in resnični domoljubi jo gotovo premorejo in ne gojijo sovraštva do drugih narodov, kultur in držav. Čeprav bi nas radi prepričali tako. Domoljubje je oblika ljubezni in ljubezen ne pozna sovraštva. Sicer gre za druge oblike prepričanj, ki nimajo ničesar opraviti z ljubeznijo do lastnega doma.

Naša politika in mediji so domoljubju oziroma patriotizmu (čeprav lahko slednjemu pripišemo tudi nekoliko drugačen, "ostrejši" pomen, je po izvoru sopomenka) z leti namensko dali negativno oznako, pravzaprav so ga želeli prikazati kot nekaj nevrednega, slabega, nestrpnega, preživetega, na nek način barbarskega. Težko v imenu ljubezni do lastne države razprodaš nacionalno premoženje tujcem, pravzaprav večino premoženja tistim, ki jih imenuješ za največje patriote in skrajne nacionaliste. Zanimivo, ne?! Predpogoj za razvoj domoljubja je zadovoljstvo in vera v lastno državo, ki nam bo stala ob strani ne glede na vse ter nam in našim potomcem zagotavljala blaginjo oziroma vsaj dostojno življenje. Gotovo je lažje razbiti sanje, vero v boljši jutri, narod in zastavo kot zagotoviti blaginjo zdaj in tudi jutri, čez leta. Kaj se vam zdi?! Lažje je prepovedati koncert kot se odpovedati milijonom na računih v davčnih oazah, ki bi morali biti namenjeni tistim, ki s(m)o od osamosvojitve verjeli, da nam bo uspelo in je to edina prava, poštena pot. Lažje je pljuvati po dogodkih, ki se odvijajo v sosedovih dvoranah, kot javno priznati, da nisi to, za kar si se že zdavnaj (raz)prodal. Vključno s prireditvenim prostorom.

Kar se volitev tiče. Kar pojdite, če menite, da imate moč odločanja. Jaz verjamem, da so karte že zdavnaj položene. In redko kaj me še preseneti. Vem pa tudi to, da mi prav nihče ne bo vzel ljubezni do slovenske zemlje in slovenskega jezika. Lahko mi vzamejo kri, toda beseda je zapisana in lipa raste naprej. Vse višje in višje.