Uvajanje

Jaaaaaa! Po vseh peripetijah in mojih (vsaj takrat sem tako mislila) po večini neuspešnih bojih z birokratskimi mlini na veter, po stotinah telefonskih klicev in za celo drevo pritožb, smo nekje v drugi polovici avgusta meni nič tebi nič dobili pismo. Ja, mali gre v vrtec! Sicer sem to sprejela nekoliko z mešanimi občutki....kajti, ko se ti svet obrne na glavo in ga nekako skušaš potisniti spet na svoje mesto...dobiš pismo...in je spet vse nekje v diagonali!
Ok...ampak vseeno smo bili zadovoljni in še enkrat več sem dobila dokaz, da človek ne sme nikoli obupat in da je treba znat počakat....vse nas čaka ob svojem času....in čisto nobene stvari ne prehitimo, še manj pa kateri ubežimo!

No, in tako smo se podali v boj, najprej s papirji, obiskali zdravnika, center za socialno delo, sestanek v vrtcu...ja, kot da kdo dela doktorsko iz tega...in 3.9., takrat ko je v šolo divjala množica rumenih rutk, sva se novim dogodivščinam naproti podala tudi z mojim sinom....in trčila ob UVAJANJE!


UVAJANJE...to je res zanimiva zadeva, za vsakega starša, za vzgojitelje pa najbrž še bolj...kajti, če se pred tvojimi očmi in še bolj pred ušesi, hkrati uvaja 15 malih neutolažjivih smrkavih enoletnikov.....je res za zbežat!....ni čudno, da našo vzgojiteljico poti, se cela trese in je skregana z vsakim učinkovitim sistemom uvajanja....saj s tem ne opravičujem njene zmedenosti in neučinkovitosti, vendar jo lahko razumem...in mislim, da ko se bodo ti smrkavi noski uvedli in zavedli, da pač vrtec ni izbira temveč učna ura za življenje...ja, takrat se bo lahko začela uvajati tudi ona...do takrat jo bo pa potilo, ni kaj!....

In še ena naša uvodna dogodivščina...drugi dan uvajanja, sem za enih deset minut zapustila igralnico in šla na kratek sprehod, da vidim, kako bo mali preživel bitko s sovrtičkarji, njihovimi glasilkami in letečimi stoli...in kaj kmalu zaslišim glasno klicanje: "Anja! Anja! Mama Anja!" Je odmevalo od blokov izolskih Livad...mali celo ve to, da nisem samo mama, ampak specifična mama Anja...in takoj sem tekla v akcijo, se prebila čez plaz jokajočih enoletnikov in spulila mojega iz okna dol...

In tako...vsak novi dan, novo morje dogodivščin zanj, pa tudi zame...ampak vsak dan bolj razume, da vrtec ni njegov sovražnik, ampak da je tam lahko tudi vredu in  lepo....danes je kot pravi mali mož pojedel svoje prvo samostojno kosilo brez kančka pomoči odraslih (Nisem mogla verjet! Doma rabi asistenco vsaj dveh rok)...no sicer smo potem v nogavicah našli krompir, ampak nič zato!