Gardaland

In smo šli. Po večletnem moledovanju in prepričevanju je usoda, tako kot vedno, odigrala v prid mlademu zarodu. Z avtobusom skupaj z ostalimi mladimi sovaščani, če ne drugače vsaj po srcu, smo se v zgodnjem sobotnem jutru odpravili novim dogodivščinam naproti. Pot se je daljšala z vznemirjenjem, ki je napolnilo avtobus do zadnjega kotička. Ko smo končno prispeli so se začele dolge minute čakanja... na karto...ampak nato so se pričele sanje...

Vremenoslovci so napovedovali vesoljni potop, skoraj... na našo srečo se nismo utopili...niti v vodi niti v gužvi... usoda je bila spet na strani mladičev in nas, ki se šlepamo z njimi. Čakanje v vrsti pred atrakcijami je bilo najbolj mučen del izleta.... vse ostalo pa...čisti užitek... Naš šestletnik je izpolnil višinske pogoje za večino dogodivščin...za preostale moram tako ali tako kot mama razmisliti, ali mu dovolim ponovni obisk pred dvajsetim letom... vlakci smrti, "Colorado boat", Piramide, "Magic House"... na vse je odgovoril samo z: "Waw!" in "Koliko je za čakat, če gremo spet?"

Ko smo se zvrnili na avtobusne sedeže po osmih zvečer in od utrujenosti niti sama skoraj nisem čutila nog, je mali na sedežu poleg mene zaspal v desetih minutah, vendar me je še pred tem uspel vprašati: "Mama, kdaj pridemo spet?"

Definitivno ponovimo!