Pust

Pust je zame od malih nog praznik, čeprav ni z rdečo na koledarju. Meni je všeč. Ena priložnost za druženje in zabavo več. Dan, ko ni treba gledati na uro, dan, ko me niti najmanj ne skrbi, kaj si drugi mislijo o meni (saj tudi drugače me ne pretirano), dan, ko si lahko privoščiš kratkega več, da ti segreje ledene prste na nogah. Dan, ko je važno predvsem to, da si to, kar drugače nisi, čeprav je zunaj minus deset. Oče pravi, da mi je ta "praznik norcev", kot ga on poimenuje, tako všeč zato, ker sem taka kot mama. Mama molči in se muza. Če bi prevajali, bi to pomenilo nekaj negativnega oziroma napako pri dedovanju, ampak pust ni dan za prevode ali genetiko. Je dan pristnih besed, živalskih krikov, Indijancev, gusarjev in jamskih ljudi. Pust ni dan za znanost in članke, je edini čas zame, ko je domišljija in fantazija na prvem mestu, ko sem lahko to, kar ostale dni nisem. Pust je pozitiven in primitiven že po svojem imenu. Naj živi pust!!!

Vsako leto že takoj, ko mine pustovanje ali mogoče še malček prej, načrtujem, v kaj se bomo našemili naslednje leto. Zdaj, ko nas je več, je načrtovanje še toliko slajše, pa tudi težje, saj imajo želje različne obraze. Že sedaj približno vem, v kaj se bomo z družino našemili naslednje leto. Uživam v pripravah, norčavosti in barvah, ki spremljajo pust. Obožujem krofe, miške in štraube... v njihovi sladkobi uživam le na pustne dni... zato, da ima čas poseben čar, zato, da vemo, zakaj se je splačalo čakat. No, ko zavijemo čez Trojane, naredimo izjemo...pa čeprav je november.

Na pust me vežejo lepi spomini. Kot otroci smo po hišah prepevali in nabirali sladkarije in drobiž. Še zdaj se spomnim vonja globina za čevlje, ki je moj obraz spremenil v takega, ki naj bi spominjal na pikapolonico... po vonju sem bolj spominjala na delavca z naftne ploščadi...leta so minevala, kostumi so se večali... muce, princeske, medvedki, planinci, Pike Nogavičke... za cel karneval podob se je nabral v vseh teh letih... vmes sem pustni šemi pustila tudi svoje srce, pa ni vedela, kaj bi z njim in zato sem raje v solzah stekla stran...hudo je bilo... ampak čas zaceli rane in pustne norčije tudi... študentska leta so prinesla nekaj zanimivih pustovanj, verjetno so bila vsa zanimiva, le spomin nam je začel pešati... nato pa se je pred ponovnim obiskom mask in pogostitve s krofi rodil moj sin... in spremenil vse... tudi pust... naredil ga je še bolj norčavega, pozitivnega in nasmejanega... družina včasih osmisli tudi stvari, za katere se nam sanja ne, da jih lahko. Fotografije povedo vse... Naj živi pust!!!