Iz kje so jagode?

(Pred)Pustni ponedeljek. Po prihodu iz službe, ko se je dan že prevesil proti večeru in smo zaključili s šolskimi obveznostmi prvega šolskega dne po zimskih počitnicah, ki smo jih preživeli zelo dopustniško v nič kaj zimski Španiji. Kot vedno je bilo tudi tokrat vsega lepega prehitro konec, na srečo pa je začetek novega šolskega obdobja popestrilo pustno dogajanje. Sin je kot navadno ponedeljkov pozni popoldne in večer preživel na nogometnem treningu, medtem pa sva s hčerjo kuhali, pregledovali šolske naloge in potrebščine ter pripravljali pustni kostum za naslednje jutro. Jutra so pri nas še vedno kaotična, polna hitenja in veliko prekratka. Ne glede na to, da smo starejši in modrejši, še čakamo, da mine obdobje jutranjega kaosa. Menim, da se upravičeno sprašujem, ali sploh mine, razen čisto na koncu. Med pripravljanjem večerje sem ugotovila, da potrebujem nekaj stvari iz trgovine in moji najmlajši namignila, da gre z mano za družbo. Najprej ni bila najbolj za, pa sem jo prepričala s pustnimi krofi za zajtrk. Veselo sva odskakljali z nakupovalno vrečko po stopnicah do trgovine.

Takoj ob vhodu v trgovino je kotiček s sadjem in zelenjavo ter "zdravo" prehrano. Navadno kupujem zelenjavo, stročnice, moko in podobna živila neposredno od kmeta, če pa že kupim pri "Najboljšem sosedu", sem pozorna, da je lokalno pridelano in sezonsko. Veliko mi namreč pomeni kakovostna, čimmanj predelana hrana iz domače pridelave, ki je polnega okusa in omamno diši. To vrednoto bi rada prenesla tudi na svoja otroka. Rada kuham, načrtujem obroke in se potrudim, da otroka dobita vse kar potrebujeta za rast in razvoj. In ob tem nisem zatežena (Se vsaj trudim, ali je res tako, morata povedati otroka). Jemo tudi packarije, prigrizke in pico. S cvrtnikom na vroč zrak sta se na naš meni vrnila tudi ocvrt krompirček in "pohano" meso. Vsega po malo. Ali raje kar na veliko. V naši družini se pa, če kaj, hrani v velikih količinah. Obroki so veliki in pojemo kot veliki. Vsi. Več kot ostali normalni jedci. Zagotovo. Če kdo ne verjame, naj vpraša žive priče. Tiste, ki smo jim maznili kosilo, večerjo ali kar oboje.

Ko sva tisti ponedeljek malo pred šesto popoldne vstopili v iskanju krofov in še nekaj drobnarij, je mala takoj zagledala jagode. In rekla: "Mamaaaa, glej imajo jagode. Kako so lepe!?!!! Lahko kupiš?" Na policah so bile zložene košarice z ogromnimi rdečimi jagodami. Moji navdušenki sem odgovorila: "Malo zgodaj in mrzlo je za jagode, gotovo so prišle od daleč. Daj poglej od kod so?!... Iz katere države?" Hitro teče do police z jagodami, se po kratkem prebiranju obrne in pove: "Mama te jagode so iz KOŠARICE!" Z naglasom na čisto napačnem mestu. Na glas sem se ji nasmejala, ona je pa zavzeto zatrjevala, da na embalaži prav zagotovo tako piše. No, jagode iz Španije sva pustili na polici, medve pa sva se z nasmehom in dvojnimi krofi povzpeli nazaj v naš mali srčni dom.