Živi in pusti živeti

Na enem najbolj branih spletnih portalov prebiram komentarje na nov zakon o zaščiti živali. Pod člankom se je nabralo na stotine komentarjev in komentarjev na komentarje. Toliko nestrpnosti, nesprejemanja in sovražnosti na kupu me je kljub temu, da sem takega odnosa žal navajena, presenetilo. Tisti, ki ima pse, na primer sovraži lastnike vseh drugih živali, ljudje iz mesta ne sprejemajo lastnikov psov s podeželja, lastniki hišnih mačk ne tolerirajo lastnikov zunaj spuščenih mačk, kolesarji mrzijo tekače brez psov, kmetje ne prenašajo lovcev, lovci pa ne gorskih kolesarjev... neverjetno, kam vse zaide spletna debata pod čisto običajnim člankom o spremembi zakonodaje oziroma o povišanju glob v določenih primerih. In kako nespoštljivi, celo nesramni so komentatorji drug do drugega ali kar na splošno. Sem lastnica dveh psov, a se ob zakon nisem niti obregnila, ker vse zapovedano spoštujem in s tem nimam nobenih težav. Čeprav gre najverjetneje le za še en poskus polnjenja izpraznjene državne malhe, smo tega v resnici že navajeni. Nekateri smo očitno postali brezbrižni (kar tudi ni v redu), drugi pa še bolj nestrpni in vsako priložnost izkoristijo za pljuvanje vse povprek.

Sama ne vidim nobenega izziva v motenju tujih življenj. Še svojima otrokoma dopustim svobode v največji možni meri (Marsikdo misli, da celo preveč, vendar se ga to popolnoma nič ne tiče.), ker sem mnenja, da imata, kljub temu da sta otroka, pravico do odločanja o nekaterih stvareh svojega vsakdana in prihodnosti. Seveda ob tem bdim nad njima in ju usmerjam. Dokler sta še v domačem gnezdu. Posledično ali vzročno že od kar pomnim ne želim, da se kdorkoli vtika v moje odločitve. Živim in pustim živeti v največji meri, kar dopuščajo okoliščine in čas. Toda nestrpnost in nepotrpežjivost postajata del mojega in našega vsakdana. Praktično ne mine dan, da se ne bi srečala z njima v službi, na sprehodu s psi, na cesti, v trgovini.

Vedno so se našli posamezniki, ki so jih veliko bolj zanimala druga življenja kot njihovo samo. Toda v zadnjih letih postaja stanje v družbi hujše in hujše, skoraj nevzdržno. Ne gre več samo za vplivanje na življenja drugih, temveč za splošno sebičnost družbe. Na vsakem koraku opazimo predsodke, zamere, zavist, strah, stereotipe. V nobenem okolju ali odnosu ljudje ne zmorejo več kančka potrpljenja, strpnosti, prilagajanja, temveč mora biti vse prikrojeno po njihovi meri in kot so si zamislili. Spoštovanje izumira. Družba na tak način gotovo ne more napredovati in sobivati. Vprašanje je, če na tak način lahko sploh obstaja.

Še do nedavnega sem bila mnenja, ta je mogoče to tista prava, resnična in spregledana teorija zarote. Sedaj vem, da ne gre za teorijo, temveč realno situacijo, zaroto, ki se dogaja tukaj in zdaj. Desetletja so centri moči preko vseh možnih kanalov, ko sta na primer šolstvo in mediji, vzgajali generacije individualističnih, egoističnih, narcisoidnih in sebičnih posameznikov. (Da ne užalim pujsa, ki je prelepa žival.) Da, prav tisti centri, ki nas danes preko istih kanalov podučujejo o strpnosti in sprejemanju različnosti. Zakaj? Da odvrnejo pozornost od svojih pravih namenov in ciljev. Zarotili smo se proti lastni družini, soseski, motoristom, kvartopircem, lastnikom psov, lovcem, organizatorjem koncertov, judom, muslimanom, kristjanom, Rusom, Kitajcem ali Američanom... lahko naštevam do onemoglosti... toda ali se zavedamo, da smo se v resnici zarotili proti sebi?! Niso zaman že naše babice trdile, da je samo v slogi moč. One so vedele, mi smo to pozabili. In zato postali ranljivi. Prav ranljivost pa je ključ do uspeha tistih, ki želijo ves svet prikrojiti po svoji meri in z nami upravljati. Če se ob tem ukvarjamo s sosedi, vaško skupnostjo ali potepuškimi mačkami še toliko bolje, saj sploh ne bomo opazili, kako so nam življenje, ki smo si ga želeli in nekateri celo živeli, pred očmi sesuli v prah.