Rocco

Psi so del mene. Del, o katerem bi lahko gotovo pisala spletni dnevnik ali kolumno. Težko rečem, kdaj so mi zlezli pod kožo, vendar bi to dejstvo pripisala rosni starosti, saj sem Pikija "privlekla" domov za 4. rojstni dan in trdila, da lepšega darila ne bi mogla dobiti. Z živalmi, pravzaprav naravo nasploh sem neločljivo prepletena in težko uporabim superlative, ki bi opisali vez z mojimi psi. Preprosto so del mene, del mojega vsakdana. So bitja, ki mi rišejo nasmeh na obraz ter povzročajo skrbi, moji najboljši prijatelji, družinski člani in brez njih si ne predstavljam ne smisla ne življenja.

Proti koncu lanskega poletja sem med brskanjem po spletu naletela na spletno stran vzrediteljev ameriških staffordov. Na fotografiji je 8 majhnih kepic ležalo na kocki sena, poleg pa je ponosno pozirala mama. Takrat sem začutila, da bi lahko bila ena teh kepic moja. Nisem vedela od kje prihajajo, kakšne so razmere, kakšen je postopek in uvoz psa iz tujine,... ker mi tako zelo po moje ni dalo miru in sem čez nekaj dni ponovno preverila stran ter videla teh istih osem glavic (takrat že večjih), kako gledajo čez ograjo, je kocka že skoraj padla. Ko sem kontaktirala vzreditelje sem ugotovila, da so zelo daleč... še več, da je žal v državi, kjer prebivajo, vojna. Čeprav so oni sami ves čas trdili, da je vse v najlepšem redu in celoten postopek kasneje tudi izpljali profesionalno z ljubeznijo. Iz Ukrajine do Slovenije je dolga pot in nekajkrat se je celo zdela predolga in ovire prevelike. Toda, ko smo se sončnega 5. novembra srečali in je Rocco (takrat še Bjorn) po dolgi poti (dobesedno, birokratsko, jezikovno in finančno), prispel v moje naročje, sem vedela, da je točno tam, kjer mora biti. Doma.

Rocco nosi ime po največjem moškem pornozvezdniku, toda naš fant zaenkrat samo sije, brez drugih predpon. Upam, da bo nekega dne tudi oče lepim malim kepicam, kot je bil nekoč on sam. Mogoče bo takrat zasijal kot zvezda z drugačno predpono. Sedaj ni več kepica, je velik, prikupno zmeden fant, v katerem ni niti kančka porednosti, je otrok cvetja, Woodstock dobričina, umirjen veseljak, ki se niti najmanj ne zaveda svoje prezence. Ko zalaja z globokim pasjim baritonom, se najprej prestraši sam. Najraje podi golobe in druge manjše ptiče, boji se vsega novega, najbolj pa vodne cevi, in še danes, ko je že pošteno prerastel Gio (Tudi ona ima ime po pornovezdnici), mu moramo pomagati v avto. Na posteljo skoči brez težav sam. Pri hrani ni izbirčen, vsekakor pa ni gurman, najraje na hitro pomalica SDO (suhi dnevni obrok). Za priboljške je že pravi učenjak, čeprav mu za določena povelja dol visi.

Kljub slovenskemu državljanstvu, potnemu listu in vpisu v rodovno knjigo, bo zame vedno moj mali Ukrajinc. V resnici ni mali in razume zelo dobro slovensko. Ko želi, seveda. Kot vsi priseljenci. Njemu je pomembno le, da je naša sreča in veselje. In meni enako. Dve poti, ki sta se vili daleč narazen, je vesolje (ali kdorkoli že) združilo v eno in sedaj potujemo samo še skupaj. Tako kot je moralo biti.