Te dneve se pogovarjamo (skoraj) samo še o dopustu in poletnih počitnicah, ki so tik pred vrati. Na koledarsko poletje bomo morali počakati še nekaj dni, narava pa je pokazala že vse svoje adute. Bližnje plaže se polnijo, ljudje iščejo osvežitev na vsakem koraku, turistični delavci si v pričakovanju poletja manejo roke in vihajo rokave... Z otrokoma in pasjima prijateljema bomo poletje preživeli bolj ali manj v bližini. Počitnice si bomo vsekakor privoščili, teden preživeli na kvarnerskem otoku ter proti koncu šolskih počitnic spoznavali porečje reke Kolpe. Za tako odločitev je več razlogov... Prvi in najpomembnejši razlog sta seveda naša pasja ljubljenca, ki nas bosta to poletje spremljala na počitnicah, drugi je spoznavanje bližnjih krajev, Slovenije in sosednjih držav, ki so oddaljeni le uro ali dve vožnje z avtomobilom, pa jih sploh ne poznamo. In tretji razlog je trenutna globalna (ne)varnost, ko je morda malo bolje ostati na tleh. Žal...
No, nekateri bodo poletje vsekakor izkoristili za pot malo dlje od lastne oziroma sosednjih dežel. Kar je seveda zelo lepo. Toda tudi mi to leto nismo bili prikrajšani za spoznavanje krajev, ki so malo težje dosegljivi z avtomobilom, saj smo z otrokoma in sestrično (Zdaj smo že pravi popotniški tim!) med zimskimi počitnicami konec februarja spoznavali andaluzijsko Seviljo na jugu Španije. Čeprav so bile počitnice uradno zimske, v Španiji ni kazalo, da bi potrebovali smučarsko opremo. Bilo je prav prijetno pomladno toplo in kaj več od malo debelejše jope ali po domače "felpe" nismo potrebovali za špansko zimo. Bivali smo v zanimivem mestnem apartmaju tik ob mestni katedrali svete Marije z največjo cerkveno ladjo v Španiji tako, da so bile vse znamenitosti dosegljive peš. Tudi nogometni stadion, kjer sva si s sinom ogledala ligaško tekmo med domačo ekipo in gosti z Majorke. Zelo zanimiva (čeprav zasoljena) izkušnja med avtohtonimi seviljskimi navijači z letnimi kartami in stotinami vrečk praženih semen. Na željo sestrične smo sredi Španije prvič obiskali japonsko restavracijo, seveda pa se tudi dodobra najedli tacosov in ure presedeli v malem baru ob areni za bikoborbe, medtem ko smo čakali, da preneha dež. Najbrž smo ujeli edine padavine te pomladi, vsaj tako je namignil natakar. Mesto smo si ogledali kot že rečeno peš s preseženimi 20.000 koraki dnevno, pa tudi s kočijo in plovbo s turistično barko po reki Guadalquivir.
Začetek aprila sem s prijateljico ponovno obiskala Španijo, in sicer Balearski otok Majorko. Destinacijo si bom zapomnila po vijugastih, strmih cestah polnih kolesarjev in čudovitih razgledov. Predvsem po tem, pa tudi po prijetni klimi, festivalu pomaranč, slikovitih vasicah in vzpetini neznanega imena z "brazilskim" kipom Jezusa. Veliko vtisov za podaljšan vikend. Mogoče bi morali uživati kakšen dan več, toda kaj, ko se vedno mudi k domačim in službenim obveznostim.
Španija in njeni prebivalci so zanimivi v svojem čez skoraj cel polotok velikem mehurčku, kjer kljub urejeni infrastrukturi vlada kaos, ker je očitno to način življenja, razen popoldne, ko se z obveznostjo sieste vse ustavi. Gotovo imajo kaj pokazati, o zgodovini, arhitekturi, naravnih lepotah sploh ne bom izgubljala besed. Vendar ima dežela še veliko več, česar ni v turističnih priročnikih. Utrip v galopu, špansko dušo, gibanje v ritmu flamenka, vonj po cedrovini, šumenje valov, okus po pristni sangriji in paelli... za to doživeti je potrebno spakirati kovčke in odleteti na Iberski polotok. Mi bomo to nekega dne ponovno storili. Gotovo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar