Nel blu, dipinto di blu. ( D. Modugno)

Vem, da zapisi o vtisih s krajših potepanj, spoznavanj novih krajev in oddihov niso najbolje brani. Toda ti so za mojo dušo in ljubljena otroka, za katera bo mogoče nekega dne zapis in fotografija edini spomin, edina vez... Te dneve se je moji najljubši in edini teti, ki je na žalost daleč stran na drugi polobli, poslabšalo zdravstveno stanje in v bolnišnici visi na nitki med glasbo srca in tišino smrti. Ob takih trenutkih bolezni, (grozeče) izgube, odhoda postanejo spomini edina povezava, ki premaga vse razdalje tega sveta in vesolja... In resnično si zelo želim, da bi za mamo ostalo mnogo več, čeprav je veliko zapustila...

Ta zapis ni zagrenjen, je slava lepim trenutkom, ki smo jih letošnje jesenske počitnice skupaj preživeli v čudoviti italijanski pokrajini Apuliji (malo smo nos pomolili še v Bazilikato). Na našem skoraj filmskem "road tripu" (kar se vremena tiče prav gotovo) dolgem 1200 kilometrov se nam je pridružila še moja sestrična tako, da je bila ekipa popolna. Šofer sem bila jaz in priznam, da je vožnja po strnjenih italijanskih mestih, ki so v resnici daleč od majhnih, in zvijuganih, ozkih podeželskih cestah, iskanje parkirnih mest, načrtovanje poti, pakiranje za selitve iz hotela v hotel kar naporno početje, vendar se splača. (Sedaj, ko gledam nazaj s kančkom distance, na lokaciji bi v nekaterih trenutkih najraje vse podavila ali sama skočila skozi okno.) Dejstvo je, da sta bila po celem dnevu, ko smo končno prispeli do naslednjega hotela, po prevoženih 250 kilometrih, otroka lačna in utrujena in pričakovala, da bi kot spočit starš, ki je ves dan samo držal volan, z nasmeškom na obrazu odskakljala v trgovino in pripravila večerjo, ki mora seveda biti uravnotežena v vsaj treh hodih.

No, prejšnji odstavek vsebuje več kot kanček ironije... Glede na to, da sem se prvič lotila takšnega načina intenzivnih počitnic z otrokoma, mislim, da nam je šlo kar dobro. Pravzaprav odlično. Otroka sta bila zadovoljna. Po prihodu domov sem bila iz njunih ust deležna celo zahvale za tako lepe počitnice, kar se ne zgodi zelo pogosto. Kot sem že omenila smo z izposojenim avtomobilom prevozili približno 1200 kilometrov, zamenjali 3 nastanitve tako, da smo trikrat prespali v bližini Barija, po dvakrat pa v Materi in Brindisiju. Po pristanku v Bariju smo se nemudoma odpravili na pot. Videli številne kraje od slikovitega mesteca Vieste na severu do Otranta na jugu, odlično smo jedli in s sestrično pili božanska vina, nekaj kilogramov testenin pritovorili tudi v rodno Slovenijo, obiskali nakupovalni center, preživeli krasen dan v Materi, večkrat uživali na plaži, otroka sta se kopala v znanem Polignanu (a Mare), se sprehajali po čarobnih ozkih uličicah, obiskali znameniti Alberobello s hišicami iz smrkcev ter čudovite morske klife in jame. Sredi Brindisija smo naleteli na spomenik posvečen žrtvam 1. svetovne vojne, na katerem so bila zapisana imena naših, slovenskih krajev. V resnici bi lahko naštevala brez konca. Toda ni pomembno. Spomine bomo nosili v srcu. Za vedno.

Smisel življenja je živeti življenje s smislom. (R. Byrne)

Kot bi mignil je minilo še eno leto in s tem leto več od mojega drugega poroda. Da, moja mala brusnica praznuje in ne morem verjeti, da je minilo že devet let odkar sem s solzami v očeh štela njene prelepe prstke. Bilo jih je točno toliko, kot jih mora biti, jaz pa sem za to še danes hvaležna do neba. Čas mineva in čeprav sem z vsakim praznovanjem mojih preljubih otrok tudi jaz starejša, vseeeno ne bi zavrtela časa nazaj. Z leti se v svoji koži veliko boljše počutim, samozavestnejša sem in več zaupanja imam v to, da se bo vse dobro izteklo. Ni me več strah porazov, bojim se edino razočaranja nad seboj, očitki mi težko pridejo do živega in sprejela sem se takšno kot sem. Samosvojo. Drugačno.

Čeprav si še tako želimo, v življenju ne moremo imeti vsega, kar bi radi. Razlogi so različni, toda vsega v isti čas in slog ne moremo natlačiti. Pa s tem ni nič narobe. Danes to vem. Mesece sem imela na primer slabo vest, ker motor sameva parkiran pod nastreškom. Kot deklica sem občudovala specifično subkulturo, ki je v gručah rohnela enkrat letno mimo hiše na bližnji zbor motoristov. Ko sem bila večja sem vse tri dni, kolikor je srečanje potekalo, preživela med motoristi, prodajala karte, pomagala v kuhinji... Bilo je lepo, toda ostalo je tam nekje v preteklosti in lepih spominih na otroštvo in Brda. Odneslo me je drugam, v druge vode, kjer je vonj po naftnih derivatih prej nezaželen. Več mi pomeni, da dopustujem z otrokoma ali plavam s psom v čistih rekah in odkrivam poti, kjer je nazadnje stopila človeška noga lansko sezono... Pomembnejše se mi zdi, da si z otrokoma ogledamo film kot da z rutko okoli vratu v usnjeni jakni pijem pivo v Snack baru. Trenutno je tako, kako bo čez pet let težko rečem, bo pa vsekakor po najboljši meri zame... na dveh, treh, štirih ali brez koles, kot bo naneslo.

Od otroških dni obožujem živali. Če bi lahko, bi bila obdana vsaj z ducatom kosmatih repov... Toliko jih ne (z)morem imeti, toda trenutno ne vidim razloga in argumenta, da si ne bi mogli dom deliti še z enim psom več. Zato, ker si želim in zato, ker lahko. Prioritetna lestvica pač. Živali povedo z očmi veliko več, kot smo si pripravljeni priznati in so odličen pomočnik pri vzgoji otrok sploh zdaj, ko en že na polno plava v puberteti, druga pa bo kmalu na dvomestnem številu let... Ves trud, ki ga vložim v vzgojo in skrb za psa, je stokrat poplačan, kar za veliko večino drugih naporov in prizadevanj ne morem reči. Del tega, kar si želimo, lahko imamo, če si za to prizadevamo.

Vsega ne moremo imeti in početi, čeprav lahko najdemo smisel in srečo v več stvareh sočasno ali v različnih življenskih obdobjih. Tudi ni nujno, da je naša sreča v konvencionalnih oblikah, ki so vtisnjene v glavah večine ljudi. Povsem normalno je, da nekomu nekaj predstavlja veselje, drugemu pa ne pomeni popolnoma ničesar oziroma se mu zdi celo odveč. Vsakič, ko mi kdo poskuša karkoli očitati, kritizirati način življenja, se vtikati v moje odločitve ali sem obdana z nerazumevanjem pomislim samo, kako pusto življenje mora nekdo imeti, da se ukvarja z mojim. Jaz nimam niti sekunde časa, da bi vtikala nos v tuja življenja. Mene moje zaposli za polni delovni čas. In še nadure delam vsak dan zapovrstjo. Brez doplačila.

Daleč od raja

Novo šolsko leto. September. Jesen. Ponovno poznane obveznosti, lahko bi rekli že sezonsko ciklične... Otroka sta po sproščenem in brezskrbnem poletju ponovno sedla v šolske klopi, kar je zaenkrat doumela samo njuna zadnja plat. Vpliv šolskega leta na življenje celotne družinske skunosti pa že dodobra občutim(o) in pomeni vsakodnevno popoldansko branje, govorilne ure, roditeljske sestanke, predvanja za starše, polnjenje beležke, elekronska sporočila nezadovoljne učiteljice (mogoče bi bilo bolje uporabiti množino), številne obrazce, šolske in obšolske dejavnosti. Dneve, ko še nisem v kondiciji in pripravljena na ponovno rutino, padem zvečer utrujena v posteljo ter ob tem skoraj ne čutim več lastnih nog, kaj šele, da bi lahko razmišljala o tem, kaj vse me čaka naslednjega dne ali če sem se podpisala povsod, kamor naj bi bilo nujno potrebno. V službi ponovno sestanki, izobraževanja in mnoge težave, ki smo jih poleti stlačili v kupe fasciklov in odšli na dopust... zdaj pa so hkrati in s treskom padli iz omar. Malemu človeku (berite meni) direktno na glavo. Usklajevanje urnikov in priprava predavanj za dijake in študente, ki jih nihče od mladih vsevedov ne posluša in so najbrž samo učnim načrtom v namen. Spet dvakrat tedensko obiski telovadnice. Čeprav vem, da je to koristna naložba v boljše počutje in prihodnost, kjer sebe vidim kot aktivno starejšo različico, se vseeno vsakič znova težko odpravim in mi je skoraj odveč. Človeško pač. Ob tem cveti še ambrozija in nekatere druge tujerodne vrste, katerim smo dali vstopne pogoje in azil samo zato, da povzročajo težave. Vsaj meni.