O politiki ne vem veliko. Prepričana pa sem v dejstvo, da je politika ku***. Navadna pocestnica, ki za trenutni izliv živi na račun džavljanov in jih izmozga do zadnjega centa in atoma moči. Ne bom vam pridigala o volitvah, sploh pa ne o tem, kaj naj naredite z volitvami. Če veste, koga bi oziroma boste izbrali, sem vesela za vas in vas v nedeljo ne bom motila z vabilom na izlet. Vsi programi, kanali in nabiralniki so polni obljub. Osebno vam obljubljam, da ne bo nič iz tega. Povedala bi rada le nekaj mnenj o stvareh, ki jih že leta poslušam v obliki očitkov. Sama ne posegam v nikogaršnjo osebno odločitev in menim, da je prav, da vsak stori tako, kot mu narekuje prepričanje in lastna vest. Še enkrat, vesela sem za vse, ki veste, koga boste izbrali. Zase vem, da si nihče ne zasluži mojega glasu.
Najprej. Velikokrat slišim, da je udeležba na volitvah dolžnost. 43. člen Ustave Republike Slovenije pravi, da je volilna pravica splošna in enaka ter da ima vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, pravico voliti in biti voljen. Nadalje. V zakonu o volitvah v državni zbor je zapisano, da ima pravico voliti in biti voljen za poslanca državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja že dopolnil osemnajst let starosti ter nihče ne sme biti klican na odgovornost zaradi glasovanja, niti se ne sme od njega zahtevati, naj pove, ali je glasoval, kako je glasoval oziroma zakaj ni glasoval. Iz napisanega razumem, da je udeležba na volitvah moja pravica, ki jo imam kot državljanka demokratične republike. Še enkrat. Pravica. Ne dolžnost. Dolžnosti so opredeljene tako v ustavi kot v zakonih. Primer. Kot starš sem dolžna poskrbeti in vzgajati svoja otroka. Tako piše v ustavi. Vsak državljan je dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike. Tudi navaja ustava. In še marsikaj drugega. Nisem pa dolžna in kazensko odgovorna za volilno pravico. Zakaj? Ker je to pravica. Preprosto kot pasulj.
Drugič. Določena stranka ali posameznik na volitvah zmaga zaradi tistih, ki so ga obkrožili oziroma zanj glasovali in ne zaradi tistih, ki tega niso storili. Če mi zna kdo dokazati nasprotno, se bom potrudila verjetnostni izračun razumeti. In nihče za nikogar ne ve, koga bo ali bi glasoval, če bi se ali se bo volitev udeležil. Tudi ne sme vedeti, ker tako piše v našem najvišjem splošnem aktu. In mogoče bi zmagovalec ob večji udeležbi zmagal z večjo razliko. Samo povem.
In še tretjič. Pred leti, kmalu po tem, ko sem bila zelo razočarana nad mojo odločitvijo o oddanem glasu na državnozborskih volitvah, sem domnevala, da se bo moja odločitev z leti, ko bom osebno poznala več kandidatov, spremenila. Napaka. Bila sem mlada, naivna in prepričana v zmago dobrega, v zmago razuma. Danes v marsikaj ne verjamem več tudi zaradi tega, ker poznam ljudi s kandidatnih list. Če verjamete v leve in desne, v rdeče in bele ali partizane in domobrance, ste še vedno naivni tudi sami. Vse se vrti samo okoli ene samcate stvari. In to je denar, in sicer državno premoženje. Gre izključno zato, kdo bo upravljal z milijardami, ki jih premore država. Ne zanimajo jih barve in smeri neba, zanima jih samo denar. Naš denar. Vse po vrsti. Iz tega razloga tako hitro pozabijo na programe, padejo dogovori in obljube... ker igro vodi denarna valuta in ne čast, vrednote in načela.
Čisto za konec. Pravijo tudi to, da ne smem nikogar kritizirati ali komentirati političnih odločitev, če ne oddam svojega glasu. Če na primer vidim, da se na mojem strokovnem področju zaradi političnih spletk dela škoda sodržavljanom, moram molčati samo zato, ker se nisem udeležila volitev. Res? Samo vprašam.
