Stara sem 36 let. Danes. Dvakrat polnoletna. Najprimernejši dan za osebne bilance. Sem zdravnica, enkrat. Sem mama, dvakrat. Dva največja življenjska dosežka. Ter to, da mi ni potrebno seštevati evrov, ko grem po "špežo". Nisem bogata, daleč od tega. Toda z otrokoma lahko dostojno živimo, kvalitetno jemo, imamo čista in lepa oblačila, si tudi kaj privoščimo, gremo na dopust, izlet in v picerijo. Čeprav imamo kopalnico iz 80-ih, peč na drva in pozimi ne ogrevamo sob. Vendar imamo drug drugega, se ničesar ne sramujemo in zvečer mirno zaspimo.
Sem hči strojnega ključavničarja in čistilke. Oba upokojena po azbestnem zakonu, oba s poklicno boleznijo, mama je zaradi posledic poklicne bolezni umrla. To, da je trem otrokom poskušala zagotoviti najnujnejše in nas izšolati, jo je stalo življenja. Mama je imela tri otroke, po očetu sem edinka. Bili smo konglomerat kamenja različnih oblik, velikosti in trdot, vsak težek po svoje, toda danes vem, da smo bili prava družina, čutila sem pa odkar pomnim. Nismo živeli v izobilju, toda nikoli nismo bili lačni, nosili smo ponošene, a lepe obleke in se borili s predsodki o različnih priimkih. Mama je bila veliko z doma, ker je delala, se razdajala za druge ali utapljala svojo žalost. Toda imeli smo drug drugega, bili smo složno skregani in po najboljših močeh poskrbeli za družinske člane. Nikoli se nisem sramovala svojih korenin in utrujene mame, ki je velikokrat že ob 19-ih zaspala na kavču. Utrujena od garanja in mirne vesti.
Da sem se lahko šolala, si plačevala prevoze ter kasneje bivanje v prestolnici in si morebiti ob tem še privoščila kako malenkost, sem poprijela za marsikatero delo, čistila hiše premožnim, trgovine, mesnico, urejala arhive... Poskrbela sem, da sem bila dovolj uspešna dijakinja in kasneje študentka, da sem obdržala štipendijo za nadarjene. Od štipendije je bila odvisna moja prihodnost. Nisem potovala, nisem bila na nobeni izmenjavi, ker ni bilo s čim. Včasih še za hrano ni bilo. Ali pot domov. Dom je bil povezan s hrano in ljubeznijo, ker je mama doma kuhala najboljše obroke in napolnila potovalko z domačimi dobrotami, ki sem jih nato jedla ves teden. Tako je mama imela rada. Zelo podobno tudi oče. Pa se nikoli nisem počutila manjvredno zaradi tega, ob metru tekile človek pozabi marsikaj. In, če ima cilj. Cilj sem imela. Od otroštva. In ga dosegla. Zato se ničesar ne sramujem. V trgovini lahko kupim, kar potrebujem. Zvečer mirno zaspim. Čiste vesti. Nikomur nisem nič vzela in do vsega, kar imam, prišla na pošten način, z nekaj pomoči staršev oziroma družine, večinoma pa sama s svojimi rokami in predvsem glavo. In zato jo lahko dostojanstveno dvignem.
