ponedeljek, 8. januar 2018

Sedem


Sedem je število iz pravljic. Sneguljčico je razvajalo njenih sedem palčkov, volk je lovil sedem naivnih kozličkov, pogumni krojaček je z enim zamahom ubil kar sedem muh... Sedem je število iz pravljic in moja pravljica traja danes točno 7 let. Čudovitih let. Moja pravljica ima vse kar imajo prave pravljice... zaplete, dramo, objeme, zabavo, staro kraško hišo, domače živali, vaške posebneže in 25 oslov, dobro zgodbo... in danes smo dobili še piko na i, število 7.

Sedem je število iz knjige knjig, Biblije. Bog je potreboval točno teden, torej 7 dni, da je ustvaril svet, v najbolj temnih globinah umazanih duš tli sedem smrtnih grehov, Bog je Egipčane kaznoval tako, da je nadnje poslal sedem nadlog... Sedem je število iz Biblije in Biblija je knjiga polna čudežev, moj čudež je prišel na svet na današnji dan pred natanko 7. leti. Kar zgodil se je in zaradi njega verjamem bolj, verjamem v pravljice, v življenje, v to, da moramo le verjeti vanje, male drobne čudeže, ki postanejo nekega dne zgovorni sedemletniki.

Sedem je število vraževerja. Razbito ogledalo naj bi v naša življenja prineslo sedem let nesreče. Nesrečo zato, ker so bila ogledala nekoč zelo draga, lačen in reven človek pa najbrž ni najbolj srečen. Sedem let pa zato, ker naj bi se človek v teh letih popolnoma prenovil. Nisem štela razbitih ogledalc in niti razbitih kozarcev za srečo, vem pa, da je moj sin v življenje prinesel 7 let sreče.  Do danes. In da, danes sem gotovo drugačen človek kot pred sedmimi leti, ko je moj prvorojenec prišel na svet... danes sem gotovo bolj Mama, bolj cenim pravljico v kateri živim in verjamem v čudeže malih bitij, ki se rojevajo iz nas.

ponedeljek, 1. januar 2018

Leto, v katerem mine dan brez ljubezni, je za dan krajše. (neznani avtor)

In smo se prebudili v novo jutro, prvo jutro prvega meseca v letu. Stare koledarje zalučali med papir za reciklažo in začeli na nepopisanem svežnju dvanajstih mesecev. Kaj nam bo prineslo novih 365 dni? Nihče ne ve, kako bomo potacali to sveže zasneženo polje, kje bomo pustili sledi, kaj zasadili, ko skopni sneg in kakšen bo pridelek jeseni, tudi najboljši vedeževalki na tem svetu se ne sanja, kako se bodo križale naše poti, kaj se bo končalo in kaj prižgalo, za koga bo leto dobro in za koga ne.

Nekaj pa vem, zagotovo, sama, brez vedeževalk in horoskopov. Na družinski voščilnici sem to napisala vsem bližnjim in danes pišem vam, prijateljem, ki berete te vrstice. Nekateri zmačkanih glav, drugi utrujeni od bremen preteklosti, tretji zadovoljni s tem, kar ste dosegli, nekateri presrečni, ker ste spoznali svojo pravo pot, postali starši, našli sorodno dušo... Za vse nas, vesele in žalostne, velja isto. Imamo samo eno. Življenje. In samo en smisel. Ljubezen. Vsak dan brez ljubezni je izgubljen za vedno in vsak izgubljen dan pomeni drobec življenja manj. Imejmo radi. Sebe. Otroke. Može in žene. Starše. Psa. Sosede. Hrčka. Prijatelje. Svobodo. Življenje. Ljubimo čas, ki nam je namenjen, ne zapravljajmo ga za stvari in nikakor ne za ljudi, ki nas ne izpopolnjujejo. Ljubimo pot, ki jo prehodimo in cenimo trenutke, ki se v naših srcih spremenijo v večnost. Prižgimo iskrice v očeh, v srcih zanetimo ljubezen in leto bo trajalo 365 dni in še mnogo, mnogo dlje... do večnosti.