Idealna mama

Ne obstaja. Najbrž. Zakaj? Ker življenje ni film, ki je posnet ob idealnem času ter v idealnih razmerah in v katerem nastopajo popolni otroci s še bolj izpopolnjenimi starši.

Ljudje bodo vedno gledali. Filme. Še raje pa sosede, znance in vse, kar je dlje od njihovega praga. S svojimi očmi in zato po svoje tudi videli in sodili. Za sosede sem do svojih otrok prestroga, za partnerja preblaga. Moj oče pravi, da jima dam preveč, njun oče pa je ravno nasprotnega mnenja. Nekomu se zdi, da nanju preveč kričim, drugemu, da ju premalo kaznujem, spet tretjemu, da jima pokažem premalo ljubezni. Prijateljica pravi, da ni slišala še nikogar tolikokrat reči, da ima nekoga rad, kot jaz to povem svojima otrokoma. Sestrična, ki ju je imela to poletje na počitnicah, misli, da sta samostojna, znanec, da jima nalagam preveč odgovornosti, učiteljica v šoli, da sta raztresena. Vsake oči imajo svojega malarja, vendar je že iz zgoraj napisanega jasno, čeprav je vsako mnenje dobrodošlo in največkrat tudi dobronamerno, ni nujno tudi, da je pravilno in točno.

Velikokrat sem v dvomih sama. Sprašujem se, ali sem dovolj dobra mama. Včasih prebedim cele noči in razmišljam o tem, kako bi lahko bila boljša, kako bi lahko optimalno preživeli družinski čas. Pa vem, da smo že sedaj na tesno. Da velikokrat hodim prav po robu moči in da jima v resnici dam več, kot bi v enakih razmerah marsikdo drug. Včasih imam slabo vest, ker navijem ušesa. Težje mi je kot njima, ko uvedem nepriljubljene vzgojne ukrepe, čeprav tega ne vidita. Načrtovanje, odpovedovanje, prilagajanje, skrbi, trud in delo pa vidi le malokdo, če sploh kdo.

Obstajajo prave mame, tako kot obstajajo pravi otroci, ki jih prave mame vzgajajo po najboljših močeh v danih razmerah za prihodnost, kot jo lahko le predvidevamo. Vsak čas je pravi, ker je ta edini čas, ki ga imamo. Življenje ni igrana serija, pa si vseeno marsikatero zasluži emmy-ja, le na trak bi ga morali ujeti. Prave mame dvomijo, jočejo, se trudijo, vztrajajo in ščitijo. Prave mame hranijo otroke s svojim srcem.

Nisem popolna. Zato nisem idealna mama. Podpišem se pod vse napake, ki jih nosim s seboj. Sem pa gotovo prava. Mama. Za svoja otroka. Ker le sama vem, koliko truda sem vložila, vlagam in bom vložila v to, da bodo moji otroci odraščali v primernih razmerah, jedli kakovostno hrano, se gibali, se izobrazili v okviru lastnih želja in zmožnosti ter odrasli v zadovoljne odrasle ljudi z vrednotami in velikim srcem. Da se počutijo ljubljene in zaželjene. In ja, znam ju okregati, jima po potrebi tudi nategniti ušesa, vendar ju znam tudi objeti, jima pritisniti poljub na čelo, obrisati solzo in spustiti roko, da pot nadaljujeta sama. Rastem z njima in se trudim postati boljša. Dan za dnem.

Tako kot dvomim v obstoj idealnih služb, dvomim tudi v obstoj idealnih mam. Je pa prav gotovo poslanstvo mame najtežja in hkrati najlepša služba na svetu. In nikoli mi ne bo žal, da sem to službo sprejela, čeprav si niti v sanjah nisem predstavljala, kaj me čaka, in niti malo nisem bila pripravljena, če si na tovrstno službo sploh lahko.