četrtek, 29. september 2016

Kopalke

Še ena poletna. Pozno poletna. Na pragu jeseni. Sesljan. Naša zadnja letošnja plaža. Sonce se je mešalo z dežjem. Petek. Plaža napolnjena večinoma z upokojenci. Tudi mi smo vzeli nono s sabo.Vsaj za zaključek poletja si je prislužila malo morskega zraka.
Naporno je z dvema potomcema mlajšima od sedem. Sploh na plaži. Starejši bi plaval, pa ne zna. Mlajša bi hodila in tudi ne zna. Starejši bi z vsake skale čofnil v morje, ne glede na globino vode pod njo, mala bi pojedla vse kamne na plaži. Sam ne "sfolgaš" in zato pride nona še kako prav. Pa še fino se imamo vsi skupaj.
In ko smo vsaj približno navlekli kopalke nase (odkar sem mama to zaradi časovnega pritiska najraje naredim doma), mali se je tako ali tako sprehajal že kakih 10 minut z masko na glavi okoli nas, sem prijela starejšaga za roko in rekla: "Kaj greva v vodo?"
Brez besed jo je ucvrl pred mano....nato pa pritekel nazaj: "Mama, te lahko nekaj vprašam?!"
"Ja, seveda."
"Kaj to, kar ima nona oblečeno, so kopalke?"

nedelja, 18. september 2016

Kaj potrebuješ, ko pričakuješ?

Novi družinski član pričakuje od nas zelo malo. In veliko. Kakor gledate. Zahteva veliko našega časa, topline in ljubezni ter zelo malo materialnega. Nekaj pa že. Še več materiala pa zahteva od nas kapitalizem, ki nas na vsakem koraku prepričuje, da naš otrok lahko živi od ljubezni le, če ima digitalno varuško s kamero in senzorjem dihanja neposredno ob glavici.

Preživi se lahko skoraj brez vsega, le dobre ljudi potrebujte, da vam podarijo vsaj najnujnejše. Vseeno pa bi se ustavila ob nekaj nepogrešljivih točkah, ki resnično pridejo krvavo prav, ko z vami rase mala pikica.

1. Razumevajoči starši in prijatelji
    Neprecenljivi. Lahko so vam v oporo, dodaten par rok, ki pride še kako prav, lahko so le ušesa, ko vam je težko....naredijo lahko ogromno dobrega ali slabega, če ne razumejo... prijatelji lahko podarijo ogromno uporabnih nasvetov in stvari, ki so jih njihovi otroci že odrabili...

2. Dobri živci
    To resnično potrebujete, sploh če nimate podpore ljudi iz prve točke. Prihod nekoga novega, ki vas kar naenkrat potisne na drugo, tretje oziroma v vsakem primeru zadnje mesto, je lahko zelo stresen, sploh če ponoči ne spiš...zato pamet v roke in živce na hladno...

3.Avtosedež skupine 0 in Isofix nastavek zanj
   Brez avtosedeža boste novorojenčka pustili v porodnišnici ali pa vam bodo v najboljšem primeru zagrenili življenje s pridigo o neodgovornem starševstvu, tega pa si nihče ne želi. Če želite, da je prvi prihod domov uspešen in čimmanj stresen je nujno, da imate avtosedež. Isofix nastavek zanj je pa luksuz. Udobje, ki se mu nikakor ne odpoveš, ko ga enkrat preizkusiš.

4.Tetra plenice
   Gora tetra plenic. Dojenčki bruhajo, kakajo, lulajo... iz njih se cedi iz vseh možnih odprtin in to je potrebno z nečim pobrisati. Zato pridejo prav.

5. Pralni stroj
    Tetra plenice, pobruhane oblekice in obleke je nujno nekje oprati. Brez njega ne gre. Naš tudi sedaj pere. Neumorno. Pozimi pride prav tudi sušilni stroj.

6. Ležalnik
    Ne vem, če sem uporabila pravi izraz. Mi mu rečemo "drmalič". Slikovno gradivo je zraven. Naš ležalnik ima obliko po mojih dveh. Res smo ga uporabljali. Odličen je tudi za začetke prehranjevanja.


7. Mikser
    Ko enkrat začnejo jesti, ste brez njega bosi...no, razen če uporabljate izključno pripravljeno hrano... raznih uparjalnikov in sodobnih multimašin ne poznam, je pa mikser skoraj pregorel...dvakrat.

8. Stolček za hranjenje
    Lesen. Tak, ki raste z otrokom. Mi  imamo sedaj dva, ker se večji svojemu ni želel odpovedati. Še sedaj vsak obrok poje na svojemu stolu, že več kot pet let je v uporabi...

To bi bilo vse..no, skoraj vse...gotovo se najde še kje kakšen trgovec, ki se bo spomnil na kaj, kar sem pozabila...

ponedeljek, 5. september 2016

V hribe


Obožujem jih... vrhove, slabo uhojene poti, jeklenice, hladen vetrič in mir... korak za korakom, vsakič višje, k cilju, sendviču in veselju, da si dosegel.... veselju, da ti je dano biti v trenutku tam, uživati v razgledu in bos stopicati po zaplatah trave... vam je znano? Mogoče tega ne najdete gor, temveč v prostranstvih puščav ali na razburkanem morju, mogoče na ulicah New Yorka ali med vožnjo z gondolo po beneških kanalih... različni smo si in vsakemu se srce odpre drugje... toda tega, da je užitek v malih stvareh, da ga ne prinese denar, niti izobrazba ali uspeh, te ne nauči nobena šola...temveč oče in mama, ki te vztrajno skušata prepričati, da je zabavno, če ti ribice grizejo prste na nogah, da nima vsak te sreče, da ga zbudi svižčev žvižg in tudi te ne, da bi sanjal o novih poteh... jaz sem se pustila prepričati in našla svoj mir... bo uspelo tudi meni pri mojih otrocih? Vse je postalo "fast", tudi hribi... in ko to vidim, me užalosti...kača pločevine na Mangartskem sedlu in kolone proti Krnskim jezerom, spanje v kočah se sanja in rezervira sredi zime... vse bi radi takoj in v največji možni meri...z žlico, ki ne gre v usta... odkljukali in gas naprej... prej kot spoznamo, da tako ne gre, bolje bo za nas... in prej bomo našli svoj mir in odprli svoja srca... "instant" ljudje nikoli ne stikajo po kotičkih in ti so še vedno na voljo zame, moja otroka in psa....

O hribih bi lahko pisala blog... toliko poti, veselja in miru so mi dali, da ne bo nikoli zmanjkalo besed... nisem profesionalna alpinistka niti fanatična "podiralka" vrhov, so le del mene, pot je v meni, navzgor in navzdol, v družbi kavk in lahkega vetriča... lahko bi pisala, vodila ljudi po mojih sledeh, a raje puščam času, da posuši znoj na mojem čelu in pusti le mir v mojem srcu... pravo sled, ki ne bo nikoli zares izginila....