Obožujem jih... vrhove, slabo uhojene poti, jeklenice, hladen vetrič in mir... korak za korakom, vsakič višje, k cilju, sendviču in veselju, da si dosegel.... veselju, da ti je dano biti v trenutku tam, uživati v razgledu in bos stopicati po zaplatah trave... vam je znano? Mogoče tega ne najdete gor, temveč v prostranstvih puščav ali na razburkanem morju, mogoče na ulicah New Yorka ali med vožnjo z gondolo po beneških kanalih... različni smo si in vsakemu se srce odpre drugje... toda tega, da je užitek v malih stvareh, da ga ne prinese denar, niti izobrazba ali uspeh, te ne nauči nobena šola...temveč oče in mama, ki te vztrajno skušata prepričati, da je zabavno, če ti ribice grizejo prste na nogah, da nima vsak te sreče, da ga zbudi svižčev žvižg in tudi te ne, da bi sanjal o novih poteh... jaz sem se pustila prepričati in našla svoj mir... bo uspelo tudi meni pri mojih otrocih? Vse je postalo "fast", tudi hribi... in ko to vidim, me užalosti...kača pločevine na Mangartskem sedlu in kolone proti Krnskim jezerom, spanje v kočah se sanja in rezervira sredi zime... vse bi radi takoj in v največji možni meri...z žlico, ki ne gre v usta... odkljukali in gas naprej... prej kot spoznamo, da tako ne gre, bolje bo za nas... in prej bomo našli svoj mir in odprli svoja srca... "instant" ljudje nikoli ne stikajo po kotičkih in ti so še vedno na voljo zame, moja otroka in psa....
O hribih bi lahko pisala blog... toliko poti, veselja in miru so mi dali, da ne bo nikoli zmanjkalo besed... nisem profesionalna alpinistka niti fanatična "podiralka" vrhov, so le del mene, pot je v meni, navzgor in navzdol, v družbi kavk in lahkega vetriča... lahko bi pisala, vodila ljudi po mojih sledeh, a raje puščam času, da posuši znoj na mojem čelu in pusti le mir v mojem srcu... pravo sled, ki ne bo nikoli zares izginila....
Ni komentarjev:
Objavite komentar