sreda, 13. maj 2015

Forumi so nevarni

Branje forumov je aktivnost za katero ob polni zaposlenosti nikakor nimam časa. V trenutkih pa, ko sem doma in moj optimizem napada njegov negotovi in črnogledi brat, si včasih mislim: Zakaj pa ne bi pogledala, če je še kje nekdo s podobnimi težavami?! Napaka.

Seveda se najdejo ljudje s podobnimi težavami. Veliko jih je. Takih s hujšimi težavami od mojih in še več takih z banalnimi problemi, ki ne vem po kakem ključu sebe uvrstijo pod senzacionalni naslov foruma. Ampak kakorkoli, vprašanja na forumu, pa naj bodo smiselna ali ne, niso nevarna. Nevarni so odgovori. Že res, da je med stotinami prebranih postov, mogoče najti tudi nekaj verodostojnih, jih je zelo težko ločiti od vseh ostalih 95 odstotkov, ki to niso. Dokler prebiram nekaj, kar je v moji stroki, še nekako lahko ločim zrnje od plevela, ko pa se poslužim gradbenih, fotografskih ali računalniških forumov sem dobesedno mrzla.

In v nobenem primeru na najdem tistega kar iščem. Forumi iz meni tujih strok mi po metrih in metrih prebranega besedila v obupni slovenščini ne dajo nobenega odgovora in sem na koncu v najboljšem primeru tam, kjer sem začela. V nevednosti. Če pa upoštevam nasvet, tvegam s 95 % verjetnostjo, da se mi bo v enem letu odluščilo pol barve z ograje. Medicinskih forumov se pa nikoli ne poslužujem zaradi pomanjkanja znanja, ampak zato, da bi našla koga s podobno težavo, ki je dočakal srečen konec svojih težav. In to nikakor ni dobro za moje psihofizično stanje, ti forumi mi vzamejo še tisti optimizem, ki sem ga premogla, preden sem stisnila miško.

nedelja, 10. maj 2015

Čakati

Najhuje je čakati....

Čakati v vrsti na pošti, ko ti je že pred petimi minutami potekel parkirni listek. Čakati odgovor banke ali so ti odobrili kredit, ali si dovolj vreden v denarju, da bi lahko imel dom ali avto. Čakati na izvide, ki te lahko že naslednji dan ponesejo na Triglav ali operacijsko mizo. Čakati na sončno soboto, da lahko spet obuješ gojzerje. Čakati leto dni, da nekdo, ki je zato kvalificiran opredeli bulico na tvojem nosu za smrtonosno ali banalno. Čakati devet mesecev, da lahko po najhujši bolečini prešteješ prste novorojenemu otroku. Čakati na poletje sredi zime. Čakati na sonce sredi naliva. Čakati na odgovor. Čakati na ljubezen.

Najhujše v življenju je čakati... čakati na Boga, da ti izpolni zadnjo željo. Če verjameš. Sicer nima smisla. In vendar ga vsak nekje najde, sicer bi že zdavnaj obstali in ne čakali več. Odprli bi skrinjico in spustili upanje. Je mar najhuje upati?! Ne, to je edino, kar zares imamo....da čakamo in upamo in verjamemo...vse ostalo mine.