Bilo je aprila 2002, ko sem prvič začutila igle, ki so prebadale mojo kožo... drobni vbodi so vnašali pod kožo eno mojih drog... črnilo... takrat sem bila stara rosnih 17 let in s prijataljico sva se tetovirali v ilegali... mojster je bil pravi, le premladi sva bili... prijateljičina mama svobodnega duha je pritrdila za obe... podpisi takrat še niso bili potrebni... po prihodu domov sem se v zavetju svoje sobe zjokala kot dež... ker sem mislila, da sem z majhnim tatoojem na križu prestopila na drugo stran in si za vedno zaprla vrata v življenje, kot sem si ga tedaj začrtala... pa sem se vseeno vrnila po novo dozo črnila... velikokrat...
Tetovaže sem občudovala od otroštva... še posebno tiste velike... rokave ali takšne čez cel hrbet... prave umetnine... živo se spomnim dekleta, ki je delalo na sesljanski plaži, kjer smo kot otroci preživeli marskikateri poletni dan in je imelo zmaja na hrbtu... z razponom kril od ramena do ramena ter glavo na sredini hrbta... oče je menil, da se tetovirajo samo kriminalci, mama se je delala, kot da ne obstajajo... ne tetovaže, ne kriminalci... in vendar je tiho tlela želja v meni vse odkar sem bila majhna deklica in z bratom hodila k Soči... tam sem lahko v miru opazovala cvet in zmazke takratnih tetovaž... kljub nasprotovanju in zatrjevanju, da je to nekaj slabega, nevarnega in bolečega, sem v sebi vedela, da bo prišel dan, ko se ne bom mogla več upreti...
Svoje tetovaže sem dolgo skrivala... ne, da bi se sramovala, toda zame predstavljajo nekaj intimnega in nisem želela, da bi moje telo, izgled, spol, kraj rojstva ali izobrazba staršev opredeljevali mojo poklicno pot in družbeno vlogo na splošno... Pretežko sem si utirala gaz in ljudje te prehitro popredalčkajo in nadenejo etikete, zato je večina mojih tetovaž na neizpostavljenih mestih, tam, kjer jih ponavadi zakrije tkanina... nisem želela, da v garderobah čudno gledajo in se raje preoblekla v uniformo prej ali kasneje, nisem se fotografirala v kopalkah in fotografij objavljala na družbenih omrežjih, nisem se vključevala v goreče debate o tatoojih... tako, kot sem si želela, da bi končno nekam spadala, sem po drugi strani vedela, da sta svoboda in odprt um doma povsod...
Danes vem, da ne spadam v nobeno od skupin, interesov, društev, sem sama svoja, hkrati pa sem lahko povsod, kjer želim... Moj svet je drugačen, nima mej in predsodkov. Danes vem, kaj me opredeljuje in to niso parametri ljudskih porot, temveč vrednote, delovne navade in želja po znanju... zato se ne skrivam več... Ljudje bodo vedno našli razlog za etiketo, uživali v vlogi porotnikov... V človeški naravi je, da plezamo po drugih, da pridemo iz blata in nato nismo nikoli dovolj visoko... toda tisti, ki te želi videti, ti bo pomagal iz živega peska, te umil s čisto vodo in skozi kožo, potetovirano, ranjeno, zgubano ali brezhibno, videl v dušo... ocenil in cenil bo vse, kar si, in skupaj bosta segla višje... s tetovažami ali brez... najvišje...
Moje potetovirano telo se meni zdi daleč od tega... Moje telo je del moje zgodbe, na njem je 12 oziroma 13 tetovaž, brazgotine po padcih, 2 brazgotini po carskih rezih, svetla koža, nekaj pigmentnih znamenj, sivo-modre oči in prve gube okoli njih, velika stopala, razpokane žile, uničeni nohti... telo je moje prebivališče in najpomembnejše je, da se v njem počutim dobro... in če mene vprašate, je na njem še veliko prostora za nove spomine...
