Vsekakor moja najljubša cifra. Od vedno. Težko rečem, zakaj mi je že v zgodnjem otroštvu postala tako všeč. Mogoče zato, ker je lepo zaobljena (kot sem bila tudi sama), ker je soda, ker sestavlja moj rojstni datum... bog si ga vedi... toda moje najljubše število poznam odkar pomnim... ja, številke so me zanimale od malega, predvsem osmice...
Ko sem postajala večja, sem s svojo na novo odkrito poduhovljenostjo ugotovila, da osmica nima konca. Sploh, če jo zarotiraš za 90 stopinj. Neskončnost mi je bila takrat (in mi je še danes) zelo všeč. Noči sem prebedela, ko sem razmišljala o številu kapljic v morju ali velikosti vesolja... oboževala sem neskončno črto obzorja in dejstvo, da niti najbolj zmogljivi umi (naravni in umetni) ne morejo prešteti vseh zvezd na nebu. Sedaj ugotavljam, da sem kot najstnica očitno imela preveč časa. Neskončnost je število spremenila v filozofijo.
Ko sem postala študentka, mi je osmica postala še bolj všeč. Bila je moja ciljna ocena. In bila sem jo zelo vesela. Na kaj višjega nisem računala in če je bilo, super, toda osem je bilo enako dobra. Vse osmice smo s sostanovalci iz študenta "zalili" enako kot tiste višje (da smo pošteni tudi enako kot nižje). Občasno smo jih ovrednotili tudi v osmicah. Ocena v indeksu je število spremenila v uspeh.
Velikokrat se je petkov povratek iz Ljubljane, kjer sem študirala, končal na Krasu pod kostanji namesto v domači kuhinji, kjer je mama čakala, da zažene pralni stroj. V osmicah na Krasu smo preživeli marsikateri petkov povratek proti skrajnemu zahodu naše lepe države. Včasih kar cel vikend. Bili so lepi časi. Tudi v letih, ki smo jih kasneje kot družina preživeli na Krasu, smo v bližnjih osmicah pojedli veliko odličnih jot, prat, toplega kruha, svežih pečenic, sira in popili več kot osem kvartinov pristnega terana. Osmice so mojemu najljubšemu številu dale barvo in okus. Okus po domačem.
V študentskih letih sem prvič postala mama. Osmi dan prvega meseca v letu. Osmica na koledarju je spremenila mojo vlogo, v resnici se mi je življenje obrnilo na glavo, še zdaj ne vem, kako mi je uspelo. Ne bom trdila, da je bilo zaradi datuma kaj lažje, je pa prav gotovo sin dal najljubšemu številu pomen.
Danes hči praznuje rojstni dan. Polnih osem let je minilo odkar sem drugič dobila naziv mama. V drugo je lažje, zato najbrž ostane prijetnejši spomin, ki ga rajši obujam. Moji najmlajši želim veliko vsega in predvsem to, da ji bo nekega dne njena najljubša cifra dala najmanj toliko, kolikor je meni dala osmica. Praznovanje je naredilo moje število popolno.
