ponedeljek, 20. oktober 2014

Ponedeljek

Spet ponedeljek. Sovražim ponedeljke, vojna se je začela 1.9.1990, ko sem prestopila prag male šole in fronta je še vedno odprta vsak ponedeljek. Mislim, da ne bo nikoli premirja. Tudi ponedeljek na dopustu je čuden ponedeljek, nedelja pred njim je super, ker veš, da ti naslednji dan ni treba v službo, ampak ponedeljek...Kaj pa velikonočni ponedeljek? Ne niti ta mi ni všeč, ker kot spomenik na koledarju označuje konec praznikov...ni treba, da se vlečem ven, ni mi všeč in .
Še moj sin je vedel, kdaj je prava ura za pogledat na svet....sobota malček pred kosilom...po meri za njegovo mamo!

Zdaj so mi ponedeljki pa še hujši kot ponavadi...zakaj? Zato ker je treba na noge ob 5h in direkt v Ljubljano in tako vsak delovni dan do petka, zato ker cele vikende pustim v stenah in prahu starega pohištva, ne glede na to ali zunaj sije sonce ali lije kot iz škafa....in ko vikend bliskovito mine, ugotovim, da sem naredila slabo polovico tega, kar sem načrtovala....nato pa spet kradem temne ure preko tedna in delam velike plane za naslednji konec tedna.

Čeprav sedaj dobiva počasi obliko...ok, oblika je stara...ampak prostori dobivajo namen in barve, pohištvo prav tako...res škoda, ker manjka še povezava po kablu do sveta, da bi vam to lahko pokazala, ampak ne bom pozabila, obljubim...ta konec vikenda sem v svoji kuhinji (načrtovanje, izvedba in zemljiška knjiga) prvič skuhala kosilo v celoti, brez instant vložkov in "važev" iz mamine zakladnice. Jejjj!

Ledene koze

Že kar nekaj časa si otroci v vrtcu med seboj podajajo norice alias vodene koze in pred nedavnim je prišel na vrsto tudi naš škrat. Tokrat zares.

Je pa nekaj časa pred tem, ko so že bile na sceni v vrtcu in so se očitno o njih tudi pogovarjali, prišlo do naslednjega pripetljaja.
Zvečer nadobudnemu potomcu umivam zobe in medtem opazujem rdečico v področju noska in lic. Sama sem to pripisala pogostemu brisanju nosu, smrkanju in drgnjenju kože z robčkom, ker je bil takrat nekoliko prehlajen. In si mislila: Bepanthen.

Mali pa: "Mama, kaj me gledas?"
"Gledam, kaj imas te rdeče "flekce" po obrazu....Te srbi?"
"Mogoče pa so to LEDENE KOZE."
"Ne, mišek, reče se vodene koze in to zagotovo niso vodene koze!"
"Ne, reče se LEDENE in če imaš LEDENE KOZE ne smeš it v vrtec, veš?!"

ponedeljek, 13. oktober 2014

Mati

Moja mama je res posebna ženska. V plus in minus. Kljub temu, da sem z njo sobivala večino dosedanjega življenja, jo še vedno velikokrat težko (oz sploh ne) razumem.

V soboto dopoldne smo se z mamo in mojim potomcem odpravili po nakupih. Nič posebnega, par stvari za obnovo hiše in "špeža" oz klic izropanega hladilnika. Ko sem skočila po kljuke in "šmirgl" papir v trgovino z gradbenim materialom, sem jima naročila naj počakata v avtu...mali namreč preboleva vodene koze (razen značilnih izpuščajev nima nobenih drugih bolezenskih znakov)...saj ne, da bi pričakovala pri laminatih neko grozna gužvo (Itak so bili v soboto vsi v Obiju! Grrr!), ampak tako, za vsak slučaj...Ko se vrnem do avta, ta seveda prazen (Le kaj sem pa drugega pričakovala?!)....onadva pa prikorakata iz nabito polne pošte...In komentiram: "Mama, dobro veš, da ma vodene koze, sicer je res brez vročine in živahen, vendar ni treba da okuži pol Gorice!" On pa hladnokrvno: "Saj smo jih že vsi preboleli...Vozi naprej!" (Mali pa iz zadnjega sedeža: "LEDENE koze, ne vodene!"...zgodba sledi...)
Ko sem se po obisku cirka sedme trgovine na parkirišču zgrudila v avto, jezna, ker sem spet nasedla specifičnemu trgovinskemu GPS-ju moje mame in se posledično nismo dokopali niti do polovice načrtovanega nakupa, mama z žalostnim glasom: "Res se slabo počutim, veš...."  Človek res pomisli, da je nekaj hudo narobe. Seveda je sledilo moje zanimanje. Ona pa: "Ker imam res umazane noge! Umazanija me tišči med prsti." WTF?!
Brez komentarja. Ni kaj. Lahko sem samo znorela in odločila, da je sedaj dovolj brezglavega lutanja po trgovinah in sledi akcija do kosila.

Kasneje se nam je na pici pridružil še moj. Ko smo čakali zaslužen obrok, je mama odšla z malim na malo potrebo. Ker ju nekam dolgo ni bilo nazaj, me je ob povratku k mizi vseeno zanimalo, kje sta bila toliko časa...Mali: "Nona si je prala noge." Ona pa: "Kot nova sem! Super WC-je imajo tukaj in dišečo žajfo! In moje noge se zdaj odlično počutijo!" Dobro, da se ni stuširala.