Terapija

Bila je nora noč... veliko dela v dežurstvu, zabava je bila samo spomin preteklega vikenda... spanja premalo, glava na silo zbujena z decilitri kofeina, srce utrujeno od starih ran, noge boleče od prehojenih kilometrov... in v takih nočeh pomaga samo beseda... čisto navaden list papirja, svinčnik in sprostitev toka misli... moja terapija... vse je laž, izmišljotina prenagubanih možganov, ki plavajo v poživilu...

"Pride trenutek, ko bi človek rad bil to, kar v resnici ni... da bi lahko sprejel igro, stavil vse in naslednjo minuto pozabil, da je sploh kaj držal v rokah. Vendar ne zmore...ni taka, ni ona... Ve, da ji je preveč blizu, da bi lahko skočila čez. Čez čas, čez njega in nenazadnje čez sebe. Mogoče nekoč v nekem drugem času. V nekem drugem prostoru. Ko si zaližeta rane in brazgotine prekrijeta s tattooji. Mogoče takrat. Bosta videla. Igro puščata odprto. Špadni fant obleži na mizi in špadna trojka v njenih rokah. Njena moč. Kaj drži on? Ji mogoče pošilja poljub?
Ne zmore ponovno trpeti. Lahko sestopita z vrha v dolino, si še zadnjič varujeta korak in potem pozabita na njiju? Najbrž ne...
Če je v zgodbi preveč gneče, ne more biti samo njuna... Ne mara dram. Všeč ji je njuno prijateljstvo. Ne bi ga rada izgubila. Naj tako ostane. In igra odprta, naj igra špada, ni potrebno, da si z njo porežeta srce, samo da se igra nadaljuje...ona ima trojko...kaj v rokah drži on?..."

Besede so ostale na papirju, delo je steklo, noč se je sprostila proti dnevu... in minevali so dnevi, ki so prehajali v tedne in mesece, zamenjal se je letni čas... toda nekega dne sem v predalu našla popisan list, zgodbo, ki govori o dveh izmišljenih srcih, ki sta se spoznali v času, ki je bil pravi za vse druge, le za njiju ne...

Operacija

Živčno sem pogledovala na uro in računala ali je minilo že dovolj časa, da je niso samo "odprli in zaprli"... tako kolegi med seboj rečemo, če gre za inoperabilno stanje, če se s skalpelom ne da ničesar več rešiti... živčno sem pogledovala na telefon in prosila vse, kar je in česar ni, da ne zazvoni in ostanejo še nekaj časa v operacijski... tam, na hladni mizi, pod bleščavimi lučmi, je namreč na desnem boku ležala moja mama... veliko truda sem vložila v to, da je sploh prišla na mizo... prosila, uporabila vse znanje in poznanstva, se skregala, telefonirala, prevozila stotine kilometrov, prepričevala, upala, pisala, pila kavo, razmišljala, brala... vse od naštetega večkrat ponovila... a nikoli odnehala... ker taka sem... in tokrat je mami to prineslo še eno možnost...najbrž edino, ki jo ima...

S cimro sva šle na kosilo (Hvala usodi za take cimre.), na oddelku sem iskala delo tudi tam, kjer ga ni bilo... pogledovala na uro, pogledovala na mobitel...nič... ob 13:40 sem prvič šla vprašat... še v operacijski... ob 14:50 drugič... nato pa mi je kolega ob 15:30 povedal, da so končali...šla sem se preobleč in nato čakala na operaterja... in ga dočakala... zadovoljnega... vem, da se bere bizarno, ampak operacijo je poimenoval "LEPA" in takrat bi ga najraje objela... upam, da je to rekel zato, ker ve, kaj počnem...majhne izgube, odstranili so vse vidne tumorje, nikamor se ni vraščal... skratka, glede na neugodno situacijo, perfektno... čas bo sedaj pokazal, kako bo šlo, prognoza še vedno ni dobra, ampak medicina, vsaj kirurgija, je naredila vse kar zna, da doda dneve življenju... koliko življenja je mama prihranila za te  dodane dneve, je odvisno le od nje same...

...in kasneje, ko sem jo na intenzivni držala za roke, mi je prvič v življenju priznala, da je lastnost, ki ji je šla pri meni vedno najbolj na živce ter se jo trudila spremeniti, izkoreniniti ... to, da se v tem pogledu tako razlikujem od nje, da se borim kot lev in ne obupam.... in vztrajam in vztrajam, kar je pri meni vedno imenovala "trma"...  in da ji je ta moja "osovražena" lastnost tokrat najbrž rešila življenje...

Bikini

Vsak, ki je bil kdaj sam z dvema otrokoma starima 7 in pol in 3 v bazenu sredi jesenskega naliva, približno ve, kako zgleda... naporno...in zabavno... če pa hkrati v hotelski sobi leži še zelo bolna nona... je samo še bolj naporno... in manj zabavno...

Krompirjeve počitnice smo preživeli na Bledu. Lahko bi počeli marsikaj, vendar nam je načrte prekrižal dež... tako so bile možnosti za zapolnitev dneva skrčene na minimum... ampak na Bledu imajo terme, o čemer se mi, preden mi je stekla vsa deževnica v grlo, ni niti sanjalo... zelo lepe terme, po mojem mnenju najlepše od obiskanih, in to je rešilo naš dopust...no, če smo natančni, ga je rešil bikini...

V deževnem dopoldnevu smo se z malima odpravili v bazene... med lužami in avtomobili sem stopicala z dežnikom v eni roki, dvema nahrbtnikoma in držala Brusnico z drugo roko... Miškulina sem držala z jezikom, ni šlo drugače... do recepcije smo prišli čisto premočeni... še sama ne vem, kako sem prišla do vstopnic oziroma zapestnic, otroka sta se izgubila med garderobami v notranjosti, preden sem sploh vedela, da sem plačala vstopnino... nato sem v škornjih, bundi, z dežnikom in nahrbtnikoma pričela lov za otrokoma po labirintu...pri 30 stopinjah Celzija... in ju našla, ko je mali na ves glas izustil: "Kako je tukaj vročeeee!" in povidela samo rokave jakne, ki jo je vlekel po tleh... sedaj mi je jasno, zakaj je tako vroče...da najdemo izgubljene otroke...

Nato garderobna kabina...nikoli mi ne bo jasno, zakaj ne more bit vsaj 10 centimetrov večja in zakaj je tako težko na steno pritrdit en obešalnik več...po približno 10 minutah prerivanja, prestopanja, obračanja, ko nisem vedela, kje ima kdo rit in kje glavo, sta bila otroka v kopalkah, mala je seveda morala imeti tudi rokavčke na rokah...vedela sem, da imam največ dvominutno okno, da v kopalke skočim še sama...sežem v nahrbtnik in takoj mi je bilo jasno...kopalke so bile na Krasu v predalu...časa za paniko ni bilo...v petih sekundah sem dala malemu navodila in zdrvela na recepcijo vprašat, če imajo kaj za take primere... gotovo nisem edina...

"Nekaj imamo," je rekel mladec na recepciji: "Vam bom kar odprl predal, kjer je vsa zaloga in si izberite..." Brskala sem po predalu kot nora... vse kopalke številke 34 ali 46... 34, 34... 46,34,46... brez konca...nato pa vidim na malem listku 38...hvala bogu!!!...povlečem ven...en kup vrvic in 4 trikotniki...so to sploh kopalke, zaboga?!... Pograbim, stečem na recepcijo, plačam in dalje v garderobo... Otroka sta bila še vedno tam...obračam čudo, ki naj bi bile kopalke, in gruntam, kaj je treba zavezat skupaj... nekako mi je uspelo...na sebi sem prvič v življenju imela čisto prave bikinke!
Mali gre okoli mene, si ogleduje in pripomni: "Mama, te kopalke so ti premajhne!"
Odgovorim: "To so take kopalke, ki so vsem premajhne! Kaj gremo na bazen ali ne?"

In smo šli... in uživali...bila sem edina v bikinkah...zgodbo o tem, kako sem lovila spodnji del bikinija, vam mogoče povem naslednjič...