Operacija

Živčno sem pogledovala na uro in računala ali je minilo že dovolj časa, da je niso samo "odprli in zaprli"... tako kolegi med seboj rečemo, če gre za inoperabilno stanje, če se s skalpelom ne da ničesar več rešiti... živčno sem pogledovala na telefon in prosila vse, kar je in česar ni, da ne zazvoni in ostanejo še nekaj časa v operacijski... tam, na hladni mizi, pod bleščavimi lučmi, je namreč na desnem boku ležala moja mama... veliko truda sem vložila v to, da je sploh prišla na mizo... prosila, uporabila vse znanje in poznanstva, se skregala, telefonirala, prevozila stotine kilometrov, prepričevala, upala, pisala, pila kavo, razmišljala, brala... vse od naštetega večkrat ponovila... a nikoli odnehala... ker taka sem... in tokrat je mami to prineslo še eno možnost...najbrž edino, ki jo ima...

S cimro sva šle na kosilo (Hvala usodi za take cimre.), na oddelku sem iskala delo tudi tam, kjer ga ni bilo... pogledovala na uro, pogledovala na mobitel...nič... ob 13:40 sem prvič šla vprašat... še v operacijski... ob 14:50 drugič... nato pa mi je kolega ob 15:30 povedal, da so končali...šla sem se preobleč in nato čakala na operaterja... in ga dočakala... zadovoljnega... vem, da se bere bizarno, ampak operacijo je poimenoval "LEPA" in takrat bi ga najraje objela... upam, da je to rekel zato, ker ve, kaj počnem...majhne izgube, odstranili so vse vidne tumorje, nikamor se ni vraščal... skratka, glede na neugodno situacijo, perfektno... čas bo sedaj pokazal, kako bo šlo, prognoza še vedno ni dobra, ampak medicina, vsaj kirurgija, je naredila vse kar zna, da doda dneve življenju... koliko življenja je mama prihranila za te  dodane dneve, je odvisno le od nje same...

...in kasneje, ko sem jo na intenzivni držala za roke, mi je prvič v življenju priznala, da je lastnost, ki ji je šla pri meni vedno najbolj na živce ter se jo trudila spremeniti, izkoreniniti ... to, da se v tem pogledu tako razlikujem od nje, da se borim kot lev in ne obupam.... in vztrajam in vztrajam, kar je pri meni vedno imenovala "trma"...  in da ji je ta moja "osovražena" lastnost tokrat najbrž rešila življenje...