Terapija

Bila je nora noč... veliko dela v dežurstvu, zabava je bila samo spomin preteklega vikenda... spanja premalo, glava na silo zbujena z decilitri kofeina, srce utrujeno od starih ran, noge boleče od prehojenih kilometrov... in v takih nočeh pomaga samo beseda... čisto navaden list papirja, svinčnik in sprostitev toka misli... moja terapija... vse je laž, izmišljotina prenagubanih možganov, ki plavajo v poživilu...

"Pride trenutek, ko bi človek rad bil to, kar v resnici ni... da bi lahko sprejel igro, stavil vse in naslednjo minuto pozabil, da je sploh kaj držal v rokah. Vendar ne zmore...ni taka, ni ona... Ve, da ji je preveč blizu, da bi lahko skočila čez. Čez čas, čez njega in nenazadnje čez sebe. Mogoče nekoč v nekem drugem času. V nekem drugem prostoru. Ko si zaližeta rane in brazgotine prekrijeta s tattooji. Mogoče takrat. Bosta videla. Igro puščata odprto. Špadni fant obleži na mizi in špadna trojka v njenih rokah. Njena moč. Kaj drži on? Ji mogoče pošilja poljub?
Ne zmore ponovno trpeti. Lahko sestopita z vrha v dolino, si še zadnjič varujeta korak in potem pozabita na njiju? Najbrž ne...
Če je v zgodbi preveč gneče, ne more biti samo njuna... Ne mara dram. Všeč ji je njuno prijateljstvo. Ne bi ga rada izgubila. Naj tako ostane. In igra odprta, naj igra špada, ni potrebno, da si z njo porežeta srce, samo da se igra nadaljuje...ona ima trojko...kaj v rokah drži on?..."

Besede so ostale na papirju, delo je steklo, noč se je sprostila proti dnevu... in minevali so dnevi, ki so prehajali v tedne in mesece, zamenjal se je letni čas... toda nekega dne sem v predalu našla popisan list, zgodbo, ki govori o dveh izmišljenih srcih, ki sta se spoznali v času, ki je bil pravi za vse druge, le za njiju ne...