V Postojni me je ravno tako čakalo oprano nebo in prečudovit jesenski dan. Preden sem našla porodnišnico sem se dvakrat izgubila, nato pa parkirala pred pravo stavbo. Na sprejem sem čakala kar nekaj časa, ampak se mi nikamor ni mudilo...se je pa mudilo sestri, ko sem prišla na vrsto, in je hotela, da ji v treh besedah opišem namen mojega obiska....vendar se mojo prvo slabo izkušnjo težko opiše še na treh straneh...težko sva se sporazumeli, globoko sem zajela sapo, da jo zabremzam v njenem navalu hitrosti...in v tem trenutku se je izza vogala prikazal zdravnik in dodal: "Povejte meni, gospa!"
In sem poskušala razložiti na čim krajši možen način...on me je gledal, pokimal, se nasmejal in rekel: "To ni nič takega, gospa! Take primere pogosto vidimo in lahko boste rodila brez težav..." Jaz sem na to samo dodala: "Prosim vzemite si pet minut, preglejte izvide in dokumentacijo, ki jih imam s sabo in se bova potem pogovorila..."
Vzel si je pet minut, celo veliko več, vse prebral in na koncu dodal: "Hmmm, pri vas gre za nekoliko drugačno situacijo...se bova zmenila kar za carski rez!" In že začel gledati po koledarju za datum... Poslal me je še na CTG z napotkom, da mi bo po opravljenem snemanju povedal datum sekcije in bom lahko šla domov....
....na CTG-ju pa je narisalo popadke...meni nič jasno, njemu še manj, poslal me je v šoping in na kavo ter ponovni CTG čez dve uri... naslednji posnetek še slabši, popadki močnejši, mali so padali srčni utripi....naredil je še ultrazvok in me v seksi bolniški pižami in škornjih sprejel na oddelek...Ni se me upal odpustiti domov...dejal je, da je eno pogum, čisto blizu pa norost...naročil snemanje CTG-ja na 8 ur, odvzem krvi, urina...in odšel...
... niso mi niti še odvzeli krvi, ko je prišel na vizito dežurajoči in v pol ure sem bila v operacijski dvorani. Obrazcev nisem prebrala, le podpisala sem jih, anesteziologa začuda ni skrbelo to, da sem jedla pred uro in pol, datum mi ni bil niti malo všeč, avto je ostal parkiran na plačljivem parkirišču in oče se ni utegnil pripeljati iz Kopra v Postojno, kjer je ob 15.23 zajokala najina punca......vendar je vse to zbledelo in postalo nepomembno, ko se me odpeljali iz operacijske in mi v roke položili mojo 2,5-kilsko štruco, rožnato malo glavico, popolni drobižek, ki je že iskal mojo prsno bradavico, ki ni še vedela, da je že nastopila njena ura za dojenje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar