Nedelja

So take nedelje.. nedelje, ko je glava prazna, od odmeva v njej skoraj boli, pa toliko je stvari, ki bi jih rada delila z vami. Prve daljše povedi so našle pot iz papirja v usta mojega sina, hčerka plazi, vneto mašira ob opori, ve, da je žlica za v usta in lonec zato, da se v njem kuha... rasteta, rastem tudi sama, nesoglasja včasih poganjajo korenine, včasih jih pozabimo zaliti in skoraj ovenijo... in potem spet najdemo substrat...

Daleč od tega, da je obdobje mrtvo in dolgočasno... veliko je stvari, ki bi jih rada povedala, zavpila, da nimam nič s čakalnimi vrstami in da tudi mene čaka še 19 let kredita in da se večkrat zgodi, da nimam denarja za "špežo", čeprav sem boginja v belem... če je to božansko, potem res nočem v nebesa... veliko je stvari, ki bi jih rada povedala, zavpila, da je "Črni petek" še en nateg več in smo spet padli na testu, spet smo čakali v vrstah in preračunavali prihranke... pa se je res splačalo? Da, toda komu? Kako smo lahko tako naivni, da ne rečem še kaj drugega... naivni, da nas nategne lahko vsak, ki ima pet minut časa... naivni, da nas lahko v istem sklopu reklam prepričajo, da imamo dovolj za nov avtomat za kavo, da si sosed ne zasluži toliko, kot ima, in da nam pripada najmanj 50 evrov več otroškega dodatka.... poleg tega smo tako ali tako prepričani, da imamo ustavno pravico goljufati državo... s "Črnim petkom" nas pa peljejo žejne čez Sočo...

Veliko je stvari, ki bi jih rada povedala, zavpila in kričala bi, da bi se slišalo čimdlje... pa bi zato le sama ostala brez glasu...

Civilizacija hitrosti

Vsi hitimo. Vedno bolj. Kam? Ste se vprašali? Čeprav nam gori pod petami, zaradi hitenja in želje po več, ne čutimo, da bomo vsak čas izgoreli.

Če hodiš, bi lahko hodil hitreje... če hodiš hitro, bi lahko tekel...vse bi radi takoj... vitko postavo, denar in srečo...spoznali Svet in sebe, bližnje in daljne, znano in neznano...preberite še enkrat zadnjih nekaj stavkov...in razmislite...vsaj enkrat si dovolite biti počasni, vsaj zame, če že zase ne zmorete... kaj je lepšega kot roke tople od kave ob sobotnih jutrih, dolgi sprehodi s psom ali večeri ob knjigi... toda kaj, ko nimamo časa... otrokom bi najraje odprli glave in vanje vlili znanje...bi bilo najhitreje in izguba časa bi bila nična...najbolje, da si preberete še enkrat... kaj za vraga delamo s svojimi življenji in življenji svojih otrok?!

Leta sem potrebovala, da sem dojela, da nisem manj pametna od ostalih, niti nisem bolna...sem samo počasnejša...in ja, zato enka ni zame...niti aerobika...preden dojamem korake, levo ali mogoče desno, roka na hrbet pa visoko v zrak...se vadba že konča in jaz sem spet nesrečna, ker ne dosegam tega, kar zmore vsak...daleč od tega...zmorem veliko več od večine...toda počasneje in v miru... in nočem, da me povozi hitri svet.... ker mu ne morem ubežati, se lahko samo umaknem stran in počakam, da se je odkotalali mimo...

Vse bi radi takoj... spoznali Svet in sebe, bližnje in daljne, znano in neznano... toda spoznanje terja čas, voljo in delo...spoznanje je višek poti, višek opazovanja in čutenja... zanj se moramo že pred startom ustaviti in se vprašati, kaj si sploh želimo spoznati...

V službo

Jutri je nov dan. Služba ni nova, je pa občutek večer poprej skoraj tak. Vrniti se nekam za 40 ur tedensko po 1 letu, 1 mesecu in 1 tednu je vse prej kot lahko. Poleg tega pa še preživeti približno 15 ur tedensko na slovenskih cestah. Ni mačji kašelj. Vsaj v službi je ok in rada opravljam svoje delo, skrbi pa me veliko stvari, ki so posredno povezane z odhodom v službo. Cesta, sneg, megla, norci za volanom, otroci, viroze, vzržljivost avtomobila, psi,... skrbi mi hromijo srčno mišico in večer prej je najhuje. Pa vem in verjamem, da bo šlo. Mora.

In ko so me skrbi hromile večer pred ponovnim druženjem s sodelavci in cestami, uleti mali in pripomni: "Mama, sem vesel, da greš v službo, veš?!"
Jaz pa:" Lepo, ampak jaz pa nisem ravno vesela, bi bila raje še nekaj časa z vama (op.a. mojima malima sončkoma)."
On pa modro: "No, potem ti bo pa moral dat tati še eno semenčico, da boš lahko še enkrat rodila. In bomo spet vsi skupaj doma!"
In kljub vsemu stresu in med mislimi  ali sem res pripravila vse za ponovni delovni začetek, so se moje trebušne mišice pošteno razmigale.