Civilizacija hitrosti

Vsi hitimo. Vedno bolj. Kam? Ste se vprašali? Čeprav nam gori pod petami, zaradi hitenja in želje po več, ne čutimo, da bomo vsak čas izgoreli.

Če hodiš, bi lahko hodil hitreje... če hodiš hitro, bi lahko tekel...vse bi radi takoj... vitko postavo, denar in srečo...spoznali Svet in sebe, bližnje in daljne, znano in neznano...preberite še enkrat zadnjih nekaj stavkov...in razmislite...vsaj enkrat si dovolite biti počasni, vsaj zame, če že zase ne zmorete... kaj je lepšega kot roke tople od kave ob sobotnih jutrih, dolgi sprehodi s psom ali večeri ob knjigi... toda kaj, ko nimamo časa... otrokom bi najraje odprli glave in vanje vlili znanje...bi bilo najhitreje in izguba časa bi bila nična...najbolje, da si preberete še enkrat... kaj za vraga delamo s svojimi življenji in življenji svojih otrok?!

Leta sem potrebovala, da sem dojela, da nisem manj pametna od ostalih, niti nisem bolna...sem samo počasnejša...in ja, zato enka ni zame...niti aerobika...preden dojamem korake, levo ali mogoče desno, roka na hrbet pa visoko v zrak...se vadba že konča in jaz sem spet nesrečna, ker ne dosegam tega, kar zmore vsak...daleč od tega...zmorem veliko več od večine...toda počasneje in v miru... in nočem, da me povozi hitri svet.... ker mu ne morem ubežati, se lahko samo umaknem stran in počakam, da se je odkotalali mimo...

Vse bi radi takoj... spoznali Svet in sebe, bližnje in daljne, znano in neznano... toda spoznanje terja čas, voljo in delo...spoznanje je višek poti, višek opazovanja in čutenja... zanj se moramo že pred startom ustaviti in se vprašati, kaj si sploh želimo spoznati...