Korona dodatek

Te dni sem spremljala eno izmed informativnih oddaj, kjer trenutno poročajo pretežno o epidemiji, cepivu ter statistikah umrlih, hospitaliziranih in testiranih. Priznam, informativnih oddaj sicer ne spremljam, v situaciji pa jemljem vsaj osnovno obveščenost kot službeno dolžnost. V medijih se pojavljajo pretežno eni in isti obrazi, kar nekaj je med njimi mojih poklicnih kolegov in en od teh kolegov je v oddaji izjavil, da nekateri zdravstveni delavci hodijo v službo kljub temu, da imajo znake bolezni in se ne počutijo najbolje, morda celo sumijo, da so okuženi z novim korona virusom, samo zato, da prejmejo dodatek k plači, ki jim pripada ob epidemiji. Med vrsticami je izjavil, da se določeni zdravstveni delavci nad epidemijo okoriščajo in s tem ogrožajo druge... ali pa sem jaz razumela narobe...

Kaj resno?! Pa poglejmo... Če bi medicinski tehnik, ki na intenzivni enoti skrbi za bolnike ali negovalka, ki neguje ostarele v domu starejših občanov, prejemala dostojno plačilo za svoje delo, s katerim bi lahko normalno preživela čez mesec sebe in svoje bližnje in si ob tem lahko privoščila vsaj en letni dopust brez posojila, bi zelo verjetno raje bila doma na 80 odstotkih tiste dostojne plače in skrbela za otroke, ki se šolajo od doma... in tako ne bi izpostavljala svojih ostarelih staršev ali prosila sosedov, da popazijo na otroke in psa, medtem ko ona dva v 12-urnem šihtu iz čistega pohlepa srkata sluz iz pljuč in menjata plenice. Kaj se vam zdi?! In samo morda sta ta tehnik ali negovalka starša samohranilca ali starša otroka s posebnimi potrebami, lahko imata kredit za streho nad glavo, lahko pa samo želita svojim bližnjim ponuditi tisto nekaj več, kar bi jim, če bi bilo vse prav v tej naši lepi deželi, morala ponuditi s plačo brez korona dodatka... morda pa je le sodelavka v karanteni in preprosto morata v službo, ker ni nikogar drugega, ki bi poskrbel za "njune" bolnike in varovance, kljub temu, da kašljata ali ju praska v žrelu... 

Upravičeno se sprašujem ali kolega sploh ve, kolikšni so vsaj približni mesečni prejemki vseh zaposlenih v zdravstvu in ali je pozabil, kako dejansko zgleda, ko si v prvi liniji in ne daješ intervjujev za televizijo... ker si preutrujen, nimaš časa, si nezanimiv in predvsem, ker bi povedal tisto, kar nihče noče slišati...

Dragi kolega in vsi ostali, ki tole berete... ja, strinjam se, da je epidemija resen problem... in tudi se strinjam, da se bo z njo marsikdo debelo okoristil... na naših plečih... in plečih naših otrok... toda prepričana sem, da to nista medicinski tehnik iz intenzivne enote in negovalka iz doma starejših občanov...

Življenje na daljavo

Živimo v časih, ki so drugačni... obdobju, o katerem bomo zelo verjetno pripovedovali vnukom ali morda celo vsakemu, ki bo imel 5 minut časa... V stilu: "Ti sploh ne veš, kako izgleda, ko zaprejo trgovine, ustavijo javni promet, omejijo gibanje... ko zaprejo vse in živiš življenje, ki ga vklopiš na daljinca!" Hmmm, bodo vnuki sploh vedeli, kaj je daljinec?!

Živimo življenje na daljavo... bližina je nezaželjena, stisk roke nekorekten, poljubi prepovedani... delamo od doma, otroci in mladostniki se šolajo na daljavo, nakupujemo prek spleta, seminarjev in kongresov se udeležujemo na spletnih platformah, potujemo lahko le v mislih ali z ogledom dokumentarnih oddaj, s prijatelji se družimo preko video klepetov in nazdravljamo na obletnice, rojstne dneve, dosežke in včasih tudi izgube... V trenutnih razmerah najkrajšo potegnejo tisti, katerih zaslužek in preživetje sta odvisna od bližine in prisotnosti... poštarji, trgovke, frizerke, maserji, medicinske sestre, policisti, gasilci in zdravniki... pa še mnogi drugi... rano je težko previti na daljavo, prav tako pomagati pri prometni nesreči ali pogasiti ogenj in dostaviti paket... pa tudi vzeti dobro anamnezo in pregledati bolnika... za nekatere stvari je pač nujna prisotnost... nekaterih služb brez bližine ni mogoče izvesti... lahko živimo na daljavo, ne bomo pa preživeli na daljavo... vsaj vsi ne...

Sama z izolacijo nimam težav... po naravi sem samotar, v kar sem po dveh rundah epidemije še bolj prepričana... toda... Ali lahko naši otroci odrastejo na daljavo? Je pošteno, da naše none in nonoti doživijo svoje zadnje mesece zaprti in izolirani od najbližjih v domovih, telovadnicah in različno obarvanih conah, kamor je že tako ali tako vdrl COVID kljub temu, da smo ukrepe sprejeli večinoma le zato, da se to ne bi zgodilo? Se vam zdi prav, da najbogatejšim raste premoženje v nebo, medtem ko se večina spopada s tem, kako bo preživela, če bo življenje na daljavo trajalo? Odgovore prepuščam vam, toda nekaj je gotovo... borba za golo preživetje ne pozna solidarnosti... in tudi strpnosti ne...

Nič ne pomaga množica ukrepov, če jih nato tik pred prazniki sprostiš, zato da ljudje ne popenijo in ne mečejo kock v parlament, zato da patologi ne iščejo krogel v truplih in še več ljudi ne konča na zelenicah pod stanovanjskimi bloki... in nato vsi divjajo na Brezje k maši ali na koncert, v center na kuhanca, v gledališče... poskušajo nadoknaditi vse, kar so zamudili, čeprav se zamujenega časa nikoli ne da zares povrniti... in zato sledi čez nekaj tednov ponovno isti scenarij... spet vse na daljavo in rdeče črte med občinami... dragi moji, naučiti se je potrebno živeti v danih razmerah, naučiti odgovornosti, predvsem do sebe in naših bližnjih, država je že prevečkrat pokazala, da tega ne zna in je bolj mačeha kot mati... meni ne bo hudega, niti veliki večini vas, ki to berete... razen peščici tistih, ki bodo utrpeli strelne rane, poškodbe s paralizatorjem ali jih bo nekdo potisnil čez balkon... bodo pa nepopravljivo škodo utrpeli naši otroci... naj se sliši še tako zoprno... Otroci potrebujejo šolo, vrstnike, ogaben vonj po instituciji in učitelje, ki jim grenijo življenje... in škodo bodo utrpeli tudi naši starostniki... ker smo jim vzeli dostojno slovo... ker smo jim vzeli kvaliteto na račun kvantitete... vzeli smo jim možnost odločitve... odvzeli smo jim še zadnjo pravico, ki so jo imeli... in še to smo jim vzeli na daljavo... brez pogleda v oči in stiska roke... bolj zahrbtno od bolezni in nevidnega virusa...

Kaj nas čaka?

Če napišem : NIČ DOBREGA, verjetno ne bi veliko zgrešila, toda izpadem pesimist in teptalec že tako v družbi nizke morale.  Če napišem: VSE DOBRO, pa izpadem nora...

V družbi, ki je tako zelo skrenila s poti, kot smo skrenili sami, je težko verjeti v boljši jutri, kaj šele v to, da bi bilo nekega (bližnjega) dne vse dobro. Ni kriv virus, ki se trenutno širi med nami, polni avtomobilske predale z obrazci ter postelje na intenzivni terapiji, zaradi katerega pregorevajo mašine za PCR in se vladni ukrepi spreminjajo iz dneva v dan... virusi so bili in bodo, nekateri hujši, drugi blažji, taki z večjo ljubeznijo do ljudi in taki, ki polnijo bolnišnice... toda takih, ki bi ustavili svet, je malo... to lahko naredi le poseben virus... in ta virus se imenuje pohlep... to je najhujša bolezen, ki jo pozna človeštvo in bo uničila vse, najprej pa malega človeka, v prvi vrsti tistega na podeželju, nato se bo bolezen razširila tudi v mesta, zlomila bo sistem...

Mali človek ne more veliko storiti, toda ekstremi ne pripomorejo k ničemer, en ekstrem dela reklamo in hrani drugega, oba pa sta v službi istega interesa... da, oba sta v službi najhujše bolezni... ekonomije, ki služi na plečih tistih, ki imajo najmanj... mali človek ne more veliko storiti, lahko pa stopa po srednji poti, lahko razmišlja z lastno glavo, lahko SPREGLEDA... zdravega razuma nam ne more nihče vzeti... niti največji interes, če mu tega ne prepustimo sami... 

Kaj nas torej čaka? Težko reči... nekaj je gotovo v naših rokah... dejstvo je, da bomo kljub težkim razmeram lažje ukrotili pravi virus kot interes...  pohlepa posameznikov, ki svojega imetja ne znajo prešteti, najverjetneje ne more ukrotiti nihče... mali človek lahko do določene mere zaščiti sebe in bližnjega z zdravim razumom pred posledicami virusa, najbrž pa bo klonil pod posledicami interesa, ki bodo še zelo dolgo prihajale v valovih... leta... Tako, da nam ne preostane drugega, kot da ohranjamo telesno, še bolj pa duševno zdravje, ne podlegamo manipulacijam, ostanemo informirani, se izobražujemo, razmišljamo z lastno glavo in ne pod vplivom koalicije ali opozicije, medijev ali vplivnih osebnosti... složni in ne razdeljeni... Predvsem moramo poskrbeti zase in za bližnje... toliko, kolikor je v naših močeh, toliko, kolikor lahko... več tako ali tako nimamo vpliva... in to velja za čisto vsak virus... od noric, herpesa, korone, hepatitisa, HIV-a... pa vse do interesa... ker je lahko čisto vsak izmed njih za ranljivega človeka usoden...

Dokler bo obstajalo zdravilo za pohlep, najbrž ne bomo imeli zdravila za bolezen...