Življenje na daljavo

Živimo v časih, ki so drugačni... obdobju, o katerem bomo zelo verjetno pripovedovali vnukom ali morda celo vsakemu, ki bo imel 5 minut časa... V stilu: "Ti sploh ne veš, kako izgleda, ko zaprejo trgovine, ustavijo javni promet, omejijo gibanje... ko zaprejo vse in živiš življenje, ki ga vklopiš na daljinca!" Hmmm, bodo vnuki sploh vedeli, kaj je daljinec?!

Živimo življenje na daljavo... bližina je nezaželjena, stisk roke nekorekten, poljubi prepovedani... delamo od doma, otroci in mladostniki se šolajo na daljavo, nakupujemo prek spleta, seminarjev in kongresov se udeležujemo na spletnih platformah, potujemo lahko le v mislih ali z ogledom dokumentarnih oddaj, s prijatelji se družimo preko video klepetov in nazdravljamo na obletnice, rojstne dneve, dosežke in včasih tudi izgube... V trenutnih razmerah najkrajšo potegnejo tisti, katerih zaslužek in preživetje sta odvisna od bližine in prisotnosti... poštarji, trgovke, frizerke, maserji, medicinske sestre, policisti, gasilci in zdravniki... pa še mnogi drugi... rano je težko previti na daljavo, prav tako pomagati pri prometni nesreči ali pogasiti ogenj in dostaviti paket... pa tudi vzeti dobro anamnezo in pregledati bolnika... za nekatere stvari je pač nujna prisotnost... nekaterih služb brez bližine ni mogoče izvesti... lahko živimo na daljavo, ne bomo pa preživeli na daljavo... vsaj vsi ne...

Sama z izolacijo nimam težav... po naravi sem samotar, v kar sem po dveh rundah epidemije še bolj prepričana... toda... Ali lahko naši otroci odrastejo na daljavo? Je pošteno, da naše none in nonoti doživijo svoje zadnje mesece zaprti in izolirani od najbližjih v domovih, telovadnicah in različno obarvanih conah, kamor je že tako ali tako vdrl COVID kljub temu, da smo ukrepe sprejeli večinoma le zato, da se to ne bi zgodilo? Se vam zdi prav, da najbogatejšim raste premoženje v nebo, medtem ko se večina spopada s tem, kako bo preživela, če bo življenje na daljavo trajalo? Odgovore prepuščam vam, toda nekaj je gotovo... borba za golo preživetje ne pozna solidarnosti... in tudi strpnosti ne...

Nič ne pomaga množica ukrepov, če jih nato tik pred prazniki sprostiš, zato da ljudje ne popenijo in ne mečejo kock v parlament, zato da patologi ne iščejo krogel v truplih in še več ljudi ne konča na zelenicah pod stanovanjskimi bloki... in nato vsi divjajo na Brezje k maši ali na koncert, v center na kuhanca, v gledališče... poskušajo nadoknaditi vse, kar so zamudili, čeprav se zamujenega časa nikoli ne da zares povrniti... in zato sledi čez nekaj tednov ponovno isti scenarij... spet vse na daljavo in rdeče črte med občinami... dragi moji, naučiti se je potrebno živeti v danih razmerah, naučiti odgovornosti, predvsem do sebe in naših bližnjih, država je že prevečkrat pokazala, da tega ne zna in je bolj mačeha kot mati... meni ne bo hudega, niti veliki večini vas, ki to berete... razen peščici tistih, ki bodo utrpeli strelne rane, poškodbe s paralizatorjem ali jih bo nekdo potisnil čez balkon... bodo pa nepopravljivo škodo utrpeli naši otroci... naj se sliši še tako zoprno... Otroci potrebujejo šolo, vrstnike, ogaben vonj po instituciji in učitelje, ki jim grenijo življenje... in škodo bodo utrpeli tudi naši starostniki... ker smo jim vzeli dostojno slovo... ker smo jim vzeli kvaliteto na račun kvantitete... vzeli smo jim možnost odločitve... odvzeli smo jim še zadnjo pravico, ki so jo imeli... in še to smo jim vzeli na daljavo... brez pogleda v oči in stiska roke... bolj zahrbtno od bolezni in nevidnega virusa...