Vrednot ne zadostuje zgolj zagovarjati, potrebno jih je živeti...

Odkar je informacija postala dostopna v vsakem trenutku, se vse pogosteje srečujemo tudi z zagovarjanjem, komentiranjem vrednot po družbenih omrežjih. Na primer... pred kratkim se je znanec razpisal na enem od omrežij in seznanil številne virtualne prijatelje s strinjanjem z naravno vzgojo, drugačnim šolskim sistemom, načinom vzgoje... Ne vem, ali je pripravljen svoje otroke voziti vsakodnevno več deset kilometrov daleč, poseben način šolanja morda dodatno plačevati, se za svoj pogled na vzgojo celo preseliti? Kolikor vem, njegov otrok obiskuje konvencionalno šolo... Ali medijih. Ko na primer o reševanju in vrednosti življenja razpreda nekdo, ki ne pozna niti temeljnih postopkov oživljanja. O tem, kako bi moralo biti. Res je, marsikaj bi moralo biti, a v resnici ni tako. Iz lastnih izkušanj lahko povem, da ni enako, če pred tvojimi očmi izgublja bitko otrok ali 90-letna babica, ni enako, če umira nekdo po dolgotrajni in mučni bolezni, ki mu smrt predstavlja neke vrste odrešitev, ali nekdo, ki je bil še pred kratkim zdrav, v najboljših letih ter se veselil življenja. Velikokrat se je potrebno odločiti. Pravzaprav se odločamo vsak dan, vsak trenutek. Tudi o stvareh, ki nam niso všeč. Včasih niti ne želimo odločati, pa moramo. In te odločitve predstavljajo skupek naših vrednot, ne pa besede, ki jih delimo na Facebooku ali za točilnim pultom v baru. Preživljanje časa na mobilnem telefonu ali za šankom namesto z družino pove nekaj drugega o naših odločitvah in vrednotah. In to nam ponovno ni všeč.

Radi bi živeli v kapitalističnem socializmu... v praksi bi to pomenilo približno tako: "Moj I-Phone je samo moj in nujno ga moram imeti, Franci iz sosednje vasi pa mora mleko svoje krave brezplačno razdeliti, toda najprej pripada meni, kolikor ga potrebujem." ali "Ko se pripeljem v svojem najnovejšem BMW-ju na podeželje, si lahko postrežem z dreves sveže sadje, oplenim gozdove, ker to pripada vsem in za seboj pustim smetišče... še prej pa fotografiram, delim lepote svoje domovine na spletu, pokritiziram lokalno politiko... in na koncu dneva se odpeljem iz "vukojebine" ponovno v mesto, kjer imam vse pri roki in se vsaj kaj dogaja." Čeprav se na trenutke dozdeva, da v podobnem sistemu živimo, naj spomnim, da takšen sistem ne obstaja. Na srečo. To je "pobožna" želja nevzgojenih in nedelavnih razvajencev, ki jih bo prej ali slej pokopala... na žalost pa bo prej propadel kmet, obrtnik in vsi tisti, ki se v obstoječem sistemu trudijo za preživetje in z delom ter davki poskrbijo, da le ta zdrži. Na plečih nedelavcev ne zdrži nič, sploh pa ne država.

Nič ni narobe s podporo določeni vrednoti, načinu življenja ali sistemu v medijih, na družbenih omrežjih oziroma v družbi nasploh. Toda samo podpora za obstoj vzdržnega, boljšega, bolj zdravega, kvalitetnejšega ni dovolj. Veliko lažje je govoriti o izgubi kilogramov kot zares shujšati, razpravljati o čustvenih reakcijah in srečevanju z izgubo, kot bližnjega zares izgubiti... V teoriji so stvari velikokrat veliko lažje kot v praksi... Ko so za tabo kilometri poti, ure kuhanja in pripravljanja hrane, načrtovanja družinskega življenja, naporna košnja in spravljanje pridelka... litri znoja, veliko truda... te velikokrat premaga utrujenost in zato pogosto sledi retorično vprašanje ali ne škoduješ le sebi s trudom za boljši jutri, za zgled svojim otrokom, samooskrbo ali boljši sistem... Toda tiste tihe resnice, ko globoko v sebi čutiš, da delaš po svojih najboljših močeh zase, svojo družino, družbo in naš planet ne more zatreti ne utrujenost in niti želja malih razvajenceh po prej opisanemu sistemu oziroma načinu življenja. Malih zato, ker z odraščanjem postajmo odgovorni. Nekateri pa preprosto ne bodo nikoli odrasli. Žal je takih vedno (pre)več.