Iz porodnišnice domov

Čakajoč na novo članico...

Obleka za prihod novega družinskega člana iz porodnišnice domov ima zame poseben pomen. Mogoče zato, ker ne izbiram obleke za krst ali kateri drugi verski obred ali pa kar tako. In v tem duhu je padla odločitev, da bom obleke, v katerih je in bosta moja otroka prišla iz porodnišnice, shranila ter jima jih nekoč podarila za njihove potomce oz moje vnuke ali za spomin. Kot bosta želela mlada odrasla človeka s svojo glavo.






Svit pripravljen na odhod iz porodnišnice

Svit je iz porodnišnice domov prišel v oblekici, ki je nekoč pospremila iz porodnišnice mene. Tako je to obleka prihoda skozi domača vrata že za drugo generacijo in mogoče bo nekoč za tretjo, če jo najdem. Ideja je dobra, realizacija pa približno taka kot v slovenskem zdravstvu. Ampak imam vsaj izgovor, da smo se vmes trikrat selili. Obleka je bila pred štirimi leti in pol malemu toliko prevelika, da bi lahko stlačila vanjo skoraj dva novorojenčka. Ne vem, ali sem bila res tako ogromna ali je to posledica tega, da sta moja starša najprej pričakovala rojstvo dvojčkov.


Ker tašča moževe obleke ne najde oziroma sploh ne vejo ali so ga iz porodnišnice pripeljali oblečenega, sem se tokrat odločila za nakup. Belo, preprosto, mehko in toplo. Komentar moje mame: športno (Še moj komentar na to: Kot da bo pritekla iz porodnišnice domov.). In glede na to, da v naslednjih desetih letih ne pričakujem petkratne selitve, ima ta obleka boljše možnosti, da počaka in dočaka v naftalinu, da mala pikica zraste v veliko.

Napisano 2.7.2015, trajanje nosečnosti 21 tednov in 1 dan.

Dobrodošla, Meta!

Lepa je moja borka! Ko sem preštela prste na rokah in nogah in se je majhna rožnata glavica pogumno prisesala na moje prsi, sem si lahko oddahnila... sicer moram z luknjo v trebuhu dihati nekoliko bolj previdno, vendar ni zato olajšanje nič manjše...

 

Pestri so bili zadnji dnevi, mala je nosečnost zaključila v stilu kot jo je začela, ekskluzivno, nepredvidljivo, pestro in brez načrta, tipično žensko... in takoj, ko so jo izvlekli iz mojega trebuha in jo rešili popkovnice, ki je ovijala njene noge se je pogumno zadrla in občutek sem imela, da ji je živeti všeč. Kot vsem ljudem s pogumom v srcu....ona ga je prinesla s sabo na svet! Srečno, moja mala pikica!

 

Teta Pehta

Od otroštva se rada sprehajam po dišečih poletnih travnikih in nabiram mlade poganjke za čaj, obožujem stopljen vosek na prstih in v prvih hladnih jesenskih večerih srebam topel čaj iz domače shrambe. Če me kdo opazuje skozi okno, kako v teh dneh iz podstrešja v kuhinjo prenašam posušena zelišča, precejam pripravljene macerate in v lončkih različnih velikosti topim in mešam posamezne sestavine, medtem pa se mi med nogami vije moja mala črna Mici, verjetno res ni daleč od podob iz otroških pravljic. Le da moji lasje niso dolgi, sivi in štrenasti, temveč kratki in pobeljeni na blond, nimam dolgega ukrivljenega nosu z bradavico na koncu in nisem oblečena v dolgo črno haljo s predpasnikom, temveč v Adidas trenerko. V kotu pa vseeno počiva metla, čeprav ni sirkova, ampak Vileda, za vsak slučaj....tako da, kdo ve...mogoče mi nekoč zraste tudi bradavica na koncu nosu...

Tokrat bo domače, moje....tudi na nežni koži in mali ritki. Milo dozorelo na podstrešju čaka na prve kopeli. Kot vojaki stojijo kosi nežnega mila v vrsti in kličejo po sprehodu čez mehko kožo. Mazilo za rito počiva v škatlicah, pripravljeno, da zaščiti malo breskvico...vse je na svojem mestu, edino še dojenčico čakamo.




Če ima kdo črno mačko in malo volje pripisujem recept.
MAZILO ZA RITO: v v posodi raztopimo 90g karitejevega masla, 45g sivkinega macerata v domačem oljčnem olju (lahko tudi hladno stiskano oljčno olje), 15g mandljevega olja in 5g čebeljega voska. Staljeno zmes dobro premešamo (lahko kar z mikserjem na nizki hitrosti), dodamo 10g cinkovega oksida in mešamo dokler ne postane zmes homogena, nato pustimo ohlajati v hladilniku za 15-30 minut. Ko je zmes ohlajena, dodamo še 2g vitamina E in še enkrat za nekaj minut dobro premešamo. Mazilo damo v čiste posodice, kjer bo lahkočakalo na male in velike rite kar eno leto.

Napisano 7.10.2015, trajanje nosečnosti: 35 tednov in 1 dan.

Zopet bomo prali...

Ja, še enkrat sem se odločila za pralne pleničke. In tokrat predvsem s svojo glavo, ne samo z nasveti ekologov brez meja in hiperprotektivnih mam. Danes stojim za odločitvijo in točno vem kaj kupujem. Plenice kupujem ponovno, ker sem plenice prvorojenca podarila nečakinji in moram priznati, da sem zelo vesela, da sem pripomogla k temu, da se po svetu vozička še ena " eko-ritka".

Odločitev ni nikoli enoplastna. Torej ... zakaj še enkrat, kljub temu da me je večina prijateljev in znancev že prvič imela za pol noro? Kakorkoli, sedaj skeptiki molčijo, ker vejo, da nima smisla....in imam odgovore.
1. Prvič nam je šlo odlično. Življenje me je do sedaj naučilo, naj se držim stvari, ki funkcionirajo in osrečujejo nas in naše ritke.
2. Glede na to, da nam Komunala odvaža odpadke na 4 tedne, bi se v smradu, predvsem sredi poletja, zadušili. In sanja se mi ne, kam bi pospravili vreče odrabljenih plenic.
 3. Prvorojenec je imel v skoraj treh letih previjanja enkrat samkrat plenični izpuščaj...in še to takrat, ko je bil (mislim, da na dopustu) povit v plenice za enkratno uporabo.
4. Naša organizacija dela, porabe plenic, pranja, shranjevanja in pospravljanja štima. Ko se odpravimo od doma, se pa raje poslužimo plenic za enkratno uporabo.
5. Najbrž se tudi nekaj prihrani, čeprav točnega izračuna nisem nikoli delala.
6. Tako so lepe...in predvsem so lepe male ritke v njih.

Pleničke so naročene. Kmalu bodo na policah zložene in oprane počakale, da spoznajo svojo malo delodajalko.

Napisano 18.7.2015, trajanje nosečnosti  23 tednov in 4 dni.

"Škljoc"

Tokrat je drugič...in vse, kar je bilo prvič dobro, skušam obdržati oziroma ponoviti, kar je bilo malo manj dobro pa popraviti. Čisto človeško.

Moj mož me zelo nerad fotografira. Najprej si tega nisem hotela priznati, nato sem si tri leta s tem belila glavo, bila užaljena in kuhala mulo, potem se kaki dve leti kregala, zdaj pa mi je že kar nekaj časa vseeno. No, palice za selfije si nisem še zamislila, fotoaparat raje polagam na vse mogoče naravne podstavke in zaenkrat mi kar gre. Na nosečnost sem si pa vseeno zaželela spomine večje od tekanja izza skale pred fotoaparat in najela čisto pravo fotografinjo. Natašo.
Na prvo nosečnost me veže veliko lepih spominov, a zelo malo fotografij, za kar mi je danes žal. In zato sem se tokrat odločila, da izpeljem drugače. Šesti čut mi pravi, da imam zadnjo priložnost. No, hvala bogu, dobila sem drugo, niso vsi deležni te sreče.

Naš dan D oziroma dan, ko smo bili zmenjeni za fotografiranje se ni začel najbolje. V zraku je visela vlaga, četrti vročinski val se je že zgodaj zjutraj pretvarjal v prve kaplje dežja in potu, ki so tekle s čela v zakonu z gravitacijo. Mož ni razumel koncepta fotografiranja, še zdaj ne razume moje želje, vendar je pa vztrajno hotel biti zraven. Meni se pa ni dalo kregat. Vendar sem prepričana, da si tega ne zaslužim. Oziroma mislim, da en dan samo zame, ne bo nikogar pokončal. Mali se je ravno vrnil iz počitnic pri noni in bil temu primerno spremenjen, vsakič traja dolgo, preden se spet vrne naš sin. In tako smo ves dan lovili vreme in razpoloženje, Tamara mi je s kopico pudra pokrila podočnjake, sonce je le dobilo bitko s težkimi nevihtnimi oblaki...in smo šli...po nekaj začetnih nerodnih korakih, smo ujeli naslednje spomine na veliki šmaren in trebuh, Kras in poletje, ki nam počasi, a vztrajno beži v jesen...

Napisano 16.8.2015; trajanje nosečnosti 27 tednov in 5 dni.