Lepa je moja borka! Ko sem preštela prste na rokah in nogah in se je majhna rožnata glavica pogumno prisesala na moje prsi, sem si lahko oddahnila... sicer moram z luknjo v trebuhu dihati nekoliko bolj previdno, vendar ni zato olajšanje nič manjše...
Pestri so bili zadnji dnevi, mala je nosečnost zaključila v stilu kot jo je začela, ekskluzivno, nepredvidljivo, pestro in brez načrta, tipično žensko... in takoj, ko so jo izvlekli iz mojega trebuha in jo rešili popkovnice, ki je ovijala njene noge se je pogumno zadrla in občutek sem imela, da ji je živeti všeč. Kot vsem ljudem s pogumom v srcu....ona ga je prinesla s sabo na svet! Srečno, moja mala pikica!
Ni komentarjev:
Objavite komentar