Ciper brez pričakovanj

Ni bila moja ideja. Toda tako je lahko še večkrat. V družbi, kjer ne zmanjka besed. Bi prej zmanjkalo denarja. Tudi Mamo so že večkrat navdahnili najini pogovori in razmišljanja, ki sem jih pretvorila v zapise. Tako je prijateljstvo postalo večno, najine poti pa zvezdni prah.

Imeli sva nekaj let pavze... Po prihodu iz Jordanije so naju zadržali na letališču zaradi Covida. Takrat nisva imeli pojma, kaj je to, toda zadržani sva bili nekaj let in vmes dodobra spoznali nekatere pojme, poti so bile pa bolj ali manj omejene. Toda obogateni z novimi spoznanji in nekaj let starejši naju je tokrat odneslo na Ciper.

Brez pričakovanj. Kot sva se z leti naučili, sta navadno pričakovanje in zadovoljstvo v obratnem sorazmerju. Najbrž z najinima osebnostima zadnja dva stavka ne gresta najbolje skupaj, gre pa dejstvo, da sva obe zelo zaposleni na nekaterih skupnih področjih in nekaterih, ki so si v diametralnem nasprotju, vsekakor pa imava obe obveznosti in interesov preveč ter časa premalo, tako pa zmanjka prostora za pričakovanja. In imamo recept za zadovoljstvo in pozitivno presenečenje.

Po petih dneh južnega oziroma grškega Cipra (na turško stran sva stopili le v Nikoziji) mislim, da se bom na Ciper še vrnila. Z otrokoma. Na počitnice. Poleti mora biti peklensko vroče, je pa otok čudovit v pomladnih in najverjetneje tudi jesenskih mesecih. Prevozili sva okoli 1000 kilometrov s sposojenim avtomobilom z avtomatskim menjalnikom križem kražem po otoku. Po levem voznem pasu. Zame je bilo prvič in tako sem preventivno avto zavarovala z vsemi možnimi zavarovanji, ki jih poznajo v rent-a-car poslovalnici. In zavarovanje že prvi dan z novo zgodbo za vnuke dodobra izkoristila. Jaz sem se, ko sem vsa zaskrbljena pričakala uslužbenca, ki je pripeljal nadomestni avtomobil, s stranskim ogledalom v roki posipala s pepelom, on pa je le nasmejano v jamajškem stilu mahal, da je to zelo pogost dogodek.

Morje je v prečudovitih modrih odtenkih, v času najinega obiska so se pogumnejši že kopali. Večina se je raje le potikala po pečinah. Turistov ni bilo zelo veliko, pravzaprav jih je bilo več tam, kjer ni bilo nič posebnega na ogled (na primer Afroditina skala- skala pač), manj pa tam, kjer je bilo zares lepo (na primer nasedla ladja Edro III). Spoznali sva, da na Cipru rastejo banane, da imajo velik izbor začimb in oljčnega olja, ki so cenejše kot pri nas, da rožičevo drevo krasno cveti... Obiskali sva hamam, kjer me je po turško zmasiral in očedil Indonezijec, osličjo farmo, kjer sem prvič jedla zelo okusem sladoled iz osličjega mleka, številne samostane in cerkve v bizantinskem slogu, se povzpeli na vrh Olimpa, ker sva na smučišču na skoraj dveh tisočakih nadmorske višine opazovali Ukrajinca, ki je imel težave z manevriranjem čisto novega Jeepa. V Nikoziji sva bili dvakrat. Enkrat s potnim listom, ki nama je odprl vrata na turško stran, enkrat brez. Ciper ima poleg številnih čudovitih plaž tudi veliko zgodovine, videli sva neolitsko naselje, mozaike, gradove in ruševine.

Ob naslednjem obisku bom gotovo ostala dlje, večkrat uporabila kopalke in popila več lokalnega vina. Vse ostalo lahko ponovim, vključno z all inclusive zavarovanjem avtomobila.

Nekateri ljudje bodo blatili vaše ime s čevlji, ki ste jim jih vi podarili. (K. Reeves)

Vedno se bodo našli tisti, ki bodo vedeli o nas več, kot bi bilo potrebno... res je, da so najverjetneje le zavistni, toda zato nič manj ne boli.

Še do nedavnega sem verjela, da se bo življenje umirilo, da je kot reka, ki najprej kot majhen potoček išče pot med koreninami, se izoblikuje, bori za obstoj, nato dere preko skal v vedno globlji strugi, dokler se ne počasi umiri in nekje v daljavi zlije v morje. To je življenska pot vode. Človeška je drugačna. Mnogo bolj nepredvidljiva. Je vzpon in ne spust. Zato je potrebno izkoristiti vsako razgledno točko, se nadihati svežega zraka, napasti oči, popiti požirek ali dva preden spet zagrizemo v klanec. Za najnižjo vzpetino nas čaka naslednja in tako vse do najvišjega vršaca, iz katerega pademo v prepad neskončnosti. Ne verjamem več, da bodo popustile bolečine v mečih, vedno bo na vso moč, vedno bo na polno. Malo zaradi tega, ker sem taka po naravi, največ pa zaradi življenja samega. Pa zato ni v vsem skupaj nič manj smisla, že od Zaplotnikove Poti vem, da je smisel v poti, ki jo prehodimo in ne cilju, ki ga dosežemo. Veliko smisla je tudi v malih postankih z okusnimi prigrizki, v božanskih razgledih, vonju divjih zeli ob poti in lahkem vetrcu... Smisel je v moči, ki izvira iz naše notranjosti, da naredimo naslednji korak... in naslednjega... še naslednjega... navzgor... vse do vsemirja...

Moč je v nas, toda družba in vsi, ki nas obkrožajo, vplivajo na našo pot... in žal nam ne pomagajo vedno... (Pre)mnogi namreč menijo, da je življenje tekma, kjer morajo nekoga prehiteti, ga spotakniti, poteptati, ga onemogočiti, da bodo prej na cilju... In kaj bo tam čez ciljno črto? V prepad pademo vsi po enakih načelih gravitacije. Čeprav sem samotar in bi najraje živela nekje v naravi, daleč stran od civilizacije, obkrožena z živalskimi prijatelji in visokimi drevesi, je trenuten del mojega vzpona na goro življenja prepleten z ljudmi, družbo in institucijo... Ni mi všeč, toda nimamo vedno izbire... Lahko pa naredimo, kar je v naši moči, da bomo nekega dne iz mreže med borovci opazovali zibajoč čoln, s katerim si bomo ulovili večerjo...

Vzpenjam se čez pestro življensko obdobje. Delam v poklicu, kjer je človek v središču. Trenutno stavkamo, zato delam še več. Odgovor je dve povedi nazaj. Prisilil me je Hipokrat, ki pa pravzaprav ni nič kriv. Zaradi afer, medijskih pogromov in nekaterih ljudi, ki so radi v središču pozornosti, imam dela še več. Poleg tega so tu še sodelavci, ki so kot družina in za katere naredim vse, kar je v moji moči. Vedno sem jih imenovala sodelavci ne glede na stopnjo izobrazbe, ker smo le skupaj uspešna enota. Sem mama dvema otrokoma. Samohranilka. Čeprav ni tako hudo in je oče otrok odziven, je vedno lažje dvema kot enemu. Sin je na polno padel v puberteto in bi najrajši preostanek življenja prespal, ker ne ve, kaj bi sam s sabo ali pa se mu preprosto ne da vstati. Hči je običajna osemletnica, s katero se vsakodnevno pogajam glede zobnega aparata, uživanja sladkarij in zelenjave ter minut obveznega branja. Našo družinsko enoto dopolnjuje še oče. Tu bi lahko napisala knjigo. Tako se je najbrž vse skupaj začelo. No, pa bom napisala le, da najverjetneje nobenemu od naju ni lahko, ko se sodvisnost spremeni in karte premešajo. In nato je tu še nekdo, ki mi je ukradel srce. Vsak dan znova se je potrebno odločiti ali ne bi srca raje sunila nazaj. Daleč od tega, da je preprosto. Stati trdno za nekoga, ki je večkrat klecnil zate, biti pošten, ko bi najraje lagal... Toda nekdo, ki mu pomeniš, bo cenil in ostal tudi takrat, ko bi bilo najlažje oditi. To je vzajemnost, to je ljubezen.

Poleg opisanega mi čas vzame še nekaj človeških prijateljev, članov razširjene družine in seveda moja pasja prijateljica. Za vse našteto je premalo mene in zmanjka ravno tam, kjer bi želela. No, nekega dne morda... In glede vseh tistih podarjenih čevljev... ni mi žal, le škoda, da sem jih podarila tistim, ki brodijo po blatu!

Kdo me je izšolal?

Ko sem ponoči bedela za knjigami, nisem nikjer v bližini zaznala države, medtem ko so se v sosednji stavbi zabavali tisti, ki jih danes mastno plačujemo in se ob tem nihče v medijih ne sprašuje o upravičenosti (včasih tudi legalnosti) izstavljenih računov, s predstavniki takratnega parlamenta. Zanimivo ne?!

Tudi avtomehanika, peka, geodeta, pravnika in arhitekta je (v veliki večini primerov) izšolala ista država kot mene... Ali to pomeni, da si za svoje delo, storitve ne zaslužijo plačila in lahko zaračunajo le stroške in material?! Zakaj gledamo z drugačnimi očmi tiste, ki urejajo, skrbijo za naša prevozna sredstva, nepremičnine, gradijo ceste, nam pripravljajo hrano ali poskrbijo, da bomo dobili čimvečjo dediščino oziroma pred državo premagali soseda, kot nas, ki skrbimo za najpomembnejšo dobrino, to je zdravje ljudi... in tukaj nimam v mislih samo zdravnikov... tudi tistega računalničarja, ki je preletel pol Evrope, da je naredil sistem malo hitrejši in varnejši za slehernega pacienta, ki ga potrebuje... in seveda vse medicinsko ter nemedicinsko osebje, ki skrbi, da je pacient obravan tako, kot je najboljše zanj... Bojim se, da se bo po taki zdravstveni obravnavi, kot jo imamo v naši mali državi na voljo trenutno, še marsikateremu uporabniku kolcalo, pa sem prva, ki pravi, da so potrebne spremembe in izboljšave....

Vem, da marsikomu dvigujem tlak s takšnimi zapisi. Kot prvo obstajajo antihipertenzivi, kot drugo... resnica in rešitev sta mnogo kompleksnejši in bolj zapleteni, predvsem pa veliko težji za ušesa, kot se zdi na prvi pogled oziroma kot nam v živih barvah prikazujejo mediji. Predvsem pa nikoli enoplastni... Greznica se polni daljše časovno obdobje in usedlina je vedno na dnu. Velikokrat so vame hoteli vreči kak kamen, notranji in zunanji, soigralci in iz tribun, tudi spotaknila sem se ob te kamne že velikokrat... tako, da ne boli tako zelo več... Razmere poznam dovolj dobro, včasih bi bilo lažje vedeti manj... Toda, kljub vsem očitkom, gnevu in obtožbam, ki jih mediji, forumi in državljani za šanki stresajo nad mojo poklicno skupino, bom čisto za vse enako tu, ko me bodo potrebovali. Kajti moja služba je narediti najboljše, kar lahko, za bolnika oziroma pacienta. Čisto človeško je, da si nekdo želi biti za svoje delo ustrezno plačan ter delati v primernih pogojih, imeti normative. In prav nihče ne more obljubiti, da ne bo nikoli storil napake, sploh ne po tem, ko traja njegov delavnik že preko 30 ur.