Nekateri ljudje bodo blatili vaše ime s čevlji, ki ste jim jih vi podarili. (K. Reeves)

Vedno se bodo našli tisti, ki bodo vedeli o nas več, kot bi bilo potrebno... res je, da so najverjetneje le zavistni, toda zato nič manj ne boli.

Še do nedavnega sem verjela, da se bo življenje umirilo, da je kot reka, ki najprej kot majhen potoček išče pot med koreninami, se izoblikuje, bori za obstoj, nato dere preko skal v vedno globlji strugi, dokler se ne počasi umiri in nekje v daljavi zlije v morje. To je življenska pot vode. Človeška je drugačna. Mnogo bolj nepredvidljiva. Je vzpon in ne spust. Zato je potrebno izkoristiti vsako razgledno točko, se nadihati svežega zraka, napasti oči, popiti požirek ali dva preden spet zagrizemo v klanec. Za najnižjo vzpetino nas čaka naslednja in tako vse do najvišjega vršaca, iz katerega pademo v prepad neskončnosti. Ne verjamem več, da bodo popustile bolečine v mečih, vedno bo na vso moč, vedno bo na polno. Malo zaradi tega, ker sem taka po naravi, največ pa zaradi življenja samega. Pa zato ni v vsem skupaj nič manj smisla, že od Zaplotnikove Poti vem, da je smisel v poti, ki jo prehodimo in ne cilju, ki ga dosežemo. Veliko smisla je tudi v malih postankih z okusnimi prigrizki, v božanskih razgledih, vonju divjih zeli ob poti in lahkem vetrcu... Smisel je v moči, ki izvira iz naše notranjosti, da naredimo naslednji korak... in naslednjega... še naslednjega... navzgor... vse do vsemirja...

Moč je v nas, toda družba in vsi, ki nas obkrožajo, vplivajo na našo pot... in žal nam ne pomagajo vedno... (Pre)mnogi namreč menijo, da je življenje tekma, kjer morajo nekoga prehiteti, ga spotakniti, poteptati, ga onemogočiti, da bodo prej na cilju... In kaj bo tam čez ciljno črto? V prepad pademo vsi po enakih načelih gravitacije. Čeprav sem samotar in bi najraje živela nekje v naravi, daleč stran od civilizacije, obkrožena z živalskimi prijatelji in visokimi drevesi, je trenuten del mojega vzpona na goro življenja prepleten z ljudmi, družbo in institucijo... Ni mi všeč, toda nimamo vedno izbire... Lahko pa naredimo, kar je v naši moči, da bomo nekega dne iz mreže med borovci opazovali zibajoč čoln, s katerim si bomo ulovili večerjo...

Vzpenjam se čez pestro življensko obdobje. Delam v poklicu, kjer je človek v središču. Trenutno stavkamo, zato delam še več. Odgovor je dve povedi nazaj. Prisilil me je Hipokrat, ki pa pravzaprav ni nič kriv. Zaradi afer, medijskih pogromov in nekaterih ljudi, ki so radi v središču pozornosti, imam dela še več. Poleg tega so tu še sodelavci, ki so kot družina in za katere naredim vse, kar je v moji moči. Vedno sem jih imenovala sodelavci ne glede na stopnjo izobrazbe, ker smo le skupaj uspešna enota. Sem mama dvema otrokoma. Samohranilka. Čeprav ni tako hudo in je oče otrok odziven, je vedno lažje dvema kot enemu. Sin je na polno padel v puberteto in bi najrajši preostanek življenja prespal, ker ne ve, kaj bi sam s sabo ali pa se mu preprosto ne da vstati. Hči je običajna osemletnica, s katero se vsakodnevno pogajam glede zobnega aparata, uživanja sladkarij in zelenjave ter minut obveznega branja. Našo družinsko enoto dopolnjuje še oče. Tu bi lahko napisala knjigo. Tako se je najbrž vse skupaj začelo. No, pa bom napisala le, da najverjetneje nobenemu od naju ni lahko, ko se sodvisnost spremeni in karte premešajo. In nato je tu še nekdo, ki mi je ukradel srce. Vsak dan znova se je potrebno odločiti ali ne bi srca raje sunila nazaj. Daleč od tega, da je preprosto. Stati trdno za nekoga, ki je večkrat klecnil zate, biti pošten, ko bi najraje lagal... Toda nekdo, ki mu pomeniš, bo cenil in ostal tudi takrat, ko bi bilo najlažje oditi. To je vzajemnost, to je ljubezen.

Poleg opisanega mi čas vzame še nekaj človeških prijateljev, članov razširjene družine in seveda moja pasja prijateljica. Za vse našteto je premalo mene in zmanjka ravno tam, kjer bi želela. No, nekega dne morda... In glede vseh tistih podarjenih čevljev... ni mi žal, le škoda, da sem jih podarila tistim, ki brodijo po blatu!