Mala rita

Mala rita v pralno plenico je povita,

pralna plenica je z ljubeznijo zašita,

ljubezni je previjalni miza razvada,

previjalni miza, kjer ljubezen brca rada.

Mala rita ima svoj ritual,

ritualu rečemo Nagčev karneval,

na karnevalu rita je umita,

umita dela se na zraku posušita.

Mala rita se strašno rada maže,

maže, da lahko mehkobo pokaže,

mehkobo z bambusom obdamo,

mala rita se spet stiska z mamo. 

Priznam, na otročje mi gre...ampak vsaj 10 ur dnevno mi je edina družba 7 mesečna hčerka, zvečer se še dve uri družim s 5 letnim sinom, v odrasli družbi sem približno pol ure dnevno... in se pozna...še malo takih pesmic je nastalo...no, ta je edina, ki sem jo zapisala...pesmic je za celo zbirko. Itak.

Pa še nekaj resnih besed o moji mali riti...to je že druga mala rita, ki jo povijam v pralne plenice, prva rita je že velika in ni videti nobenega hendikepa zaradi pralnih plenic. Pleničnega izpuščaja ne poznamo. Iz previjanja sva ustvarili najin obred, ki se ga obe zelo veseliva...najprej malo rito umijeva s čisto vodo, nato se mala rita suši na zraku, noge pa svobodno brcajo...pred ponovnim povijanjem malo rito še namažem z mazilom za rito izpod mojih prstkov. Nato rito ponovno zapakirava v plenice in ponovno brcanje sledi čez slabe tri urce...no, če ne mala rita naredi kakšnega večjega dela vmes. 

Zobi Zob

Ime mi je Zobi Zob in na kronici nosim številko 1. Pravijo, da je najboljša, no, ljudje že vedo, o čem govorijo. Po poklicu sem sekalec, spodnji levi sekalec. Ljudje me opisujejo z "mlečni", kakor da bi zrasel iz mleka, vendar sem zagotovo pokukal iz dlesni. Dobil bom še 15 mlečnih bratcev, vendar ne bodo vsi sekalci po namenu. Bel sem kot sneg in ne kot mleko in upam, da bom tako bel tudi ostal, dokler me ne zamenja profesionalni sekalec za odrasle. Rodil sem se 10. maja v lepih malih ustecih deklice po imenu Brusnica ali Meta. Najbrž je oboje prav. Ljudje že vedo, kaj govorijo in zobki jim pri tem pomagamo. Rad bi sekal pravo hrano, pa me oblivajo le s kašicami. Še dobro, da me po teh gostih tuših temeljito očistijo. Le počakajte, ko zrastejo moji bratci, posekamo vse kar nam pride pod zob....tudi prsne bradavice...

Fotografija za mojo osebno izkaznico nikakor ni uspela.

Sladkorja ne maram, ker me potem napadejo drobni mali škratki in iz moje snežno bele kronice naredijo črno razvalino. Rad imam vse, kar je dobro za mojo malo lastnico in zelo rad krasim njen prelepi nasmeh. Mala deklica, ki me ponosno razkazuje s svojim nasmehom, ima bratca z dvema imenoma, katera mi sedaj nočejo z zoba...bratcu že raseta dva nova spodnja sekalca, ki ju imenujejo "stalna", vendar sta Nonotu Stojanu (Zakaj imajo vsi ljudje v tej družini dve imeni?!) vseeno odpadla. Čudno. Starejšemu bratcu spodnja stalna sekalca že pomagata gristi, njuna mlečna predhodnika pa je odnesla zobna miška. Tako kot bo nekoč odnesla mene. Čudna ta zadeva z mišmi in nami zobmi, ampak ljudje že vedo, o čem govorijo. Ali pa tudi ne...

Neskončno miljard

Lahko bi napisala knjigo. Tipkali bi prsti, a govorilo bi srce. Kot sedaj. 1000 besed ni dovolj za ljubezen in skrbi, ki se naberejo v maminem naročju. Nekoč bo čas tudi za knjige, takrat, ko bo Miškulin sam služil za sir in bo Brusnica že sladka.

Danes sta oba z mano doma. Miškulin je nekaj staknil in kuha na 39.5 že ves dopoldne, Brusnica bi rada sedela, a ne ve še točno, kako se temu streže. In tako kraljujemo na kavču. Mama na sredini, na eni strani Miškulin z velikimi rdečimi kolobarji na licih v maminem naročju, na drugi strani Brusnica naslonjena na mamin bok z nosom nižje od kolen. Ena mamina roka masira malega bolnika po hrbtu, druga s polovično uspešnostjo pomaga akrobatki loviti ravnotežje. Dela preveč. Skrbi še več. Rok premalo. Vendar lepo. Presenetljivo mirno, spokojno in ubrano. In tako lovimo ravnotežje...mesec za mesecem, teden za tednom, dan za dnem, uro za uro in dih za dihom... ravnotežje med spokojnostjo, živčnim zlomom, mirnostjo, kričanjem in veseljem. Ljubezen je pa vedno z nami, ne glede na vse... O, kako ju imam rada... "Neskončno miljard!" bi rekel Miškulin.

Praznik delovnega ljudstva

Delavski praznik sem, tako kot se zanj spodobi, preživela delovno. V barvah. Dobesedno. Sicer samo v enem odtenku, vijoličnem, toda v njem sem se skoraj utopila. Še prej pa se z okupatorjem dušila med brušenjem starih vrat. Več kot pol stoletja so že stare skrivnosti izza njih, ampak jih ne damo. Ne vrat, ne skrivnosti.

V dveh letih, odkar se grem lastnoročno, tankodenarnično in lastnostilno obnovo kraške hiše, sem najbrž Merkurju pustila že kakih 1000 evrov za barvo... za vse ostalo pa še nekajkrat toliko... človek bi si mislil, da dovolj najmanj za gratis toplice, po njihovi logiki pa ni dovolj niti za priznanje garancije na tri mesece star bojler, iz katerega se je cedilo kot iz počenega lonca... pogledi so različni... pustimo prodajalce, raje ostanimo pri prazniku...

Praznik delovnega ljudstva je torej pri hiši minil v barvah obnove našega kraškega doma. In z vonjem mesa na žaru. Brez drugega pač ne gre. 3. maja se ti mora ob uspešnem praznovanju bruhat, če greš mimo česa, kar spominja na žar. Ne vem, kaj ima žar z delom, ima pa s praznikom zagotovo. Obratno kakor hiša. Ob odločitvi, da se grem "home made" obnovo, so se naši prazniki končali. Postali so delovni. Tolažim se s tem, da bomo nekoč imeli kje praznovati. Vsaj otroci, če meni ne bo uspelo ali ne bom več znala. Žar je pa tako ali tako dobil mesto že kmalu po vselitvi, skoraj pred mano.

Živel 1. maj! Naj se delo začne. Pardon, nadaljuje.