Bojevniki

Od rosnih let sem bojevnica. Borila, grizla sem skozi šolska leta, prepire med štirimi stenami, brez ficka v žepu, s črnim make-upom okoli oči in verigo okoli vratu... mislila sem, da lahko premagam vse, da ni vojne, v kateri ne morem dobiti vsaj ene bitke, da ni ceste, ki ne bi peljala vsaj k enemu cilju...

Sčasoma sem z bolečino v srcu in brazgotinami na telesu spoznala, da se svet smeji, dokler se smejiš z njim, ko jokaš, jokaš sam in svet se še vedno smeji in naslaja nad žalostjo, hrani se s solzami in smehom, dokler te ne izžame in pusti ležati praznega sredi ničesar, prepuščenega mrhovinarjem... spoznala sem, da ni vsak cilj vreden časa in kilometrov, da je včasih bolje zaviti na stranpot, na makadam, se ustaviti, raztegniti deko in odpreti košaro za piknik... da nas cilj včasih pusti bolj prazne kot polne in da se resnično bogastvo skriva v kamnih, drevesih in kočah ob poti... spoznala sem, da niso vse bitke vredne, da jim nastavljam svoje telo, včasih se je preprosto bolje umakniti... nima smisla...če so ljudje slepi, ne bodo videli... zakaj bi jim torej slikali umetnine?!... če so ljudje gluhi, ne bodo slišali... zakaj bi torej kričali?!... Včasih z bojem uničujemo le sebe, se trošimo in izgubljamo dragoceno moč, elan, zato, da smo na koncu zmagovalci zdavnaj zatem, ko je karavana že odšla... še vedno sami in osamljeni...včasih preprosto ni vredno in najverjetneje se je najtežje sprijazniti s tem, da nekaterih nikoli ne bomo prepričali, pa če se še tako trudimo... zakaj bi jih torej prepričevali?!

Kot mami se mi nič kolikokrat postavlja vprašanje... za svoja otroka si vsekakor želim, da bi bila bojevnika, da bi se borila za boljši jutri, za načela, pravico do svobodne izbire in lastne poti... toda kako ju ob tem naučiti, da ni vsak cilj vreden vseh žrtev, da je včasih najboljši kapučino na prvem autogrilu in da je včasih za nas same bolje, če nož pustimo spravljen za pasom?!

Kaj bomo, ko bomo veliki?

Vsi smo bili kot otroci najboljši režiserji našega bodočega poklicnega življenja. V glavnih vlogah smo pilotirali velike boinge 747 ali le krmarili med desetimi dojenčki spečimi v škatlah za čevlje, poučevali kopico radovednih glav, pisali članke za National Geographic, peli v znanih bendih, raziskovali življenje sibirskih tigrov ali brcali žogo za zajetne denarce. Naše vloge so bile skrajno pomembne in do potankosti smo verjeli, da vadimo za naše resnično življenje v prihodnosti. Nekateri so hkrati snemali več različnih vlog na različnih prizoriščih, drugi smo verjeli in izpilili eno samo. Sama sem mojemu Tinčetu izoperirala vse možgane, ki jih je premogel, trepanacija glave je pustila posledice, ki so na Tinčetu vidne še danes. Pri meni bi moral posledice oceniti kateri izmed kolegov psihološke stroke. Pomislila sem tudi na razkuževanje in za čiščenje operacijskega polja uporabila črnilo za nalivno pero... ubogi Tinče ima še danes modro in razrezano glavo... Ni lep, star je preko 30, najeda ga zob časa, še bolj pa so ga najedali moji "poklicni podvigi", toda po vseh teh letih... je Tinče spomenik moji želji, da brskam po tem, kar je skrito v ljudeh.

Pred časom mali pride od prijatelja in pove, da bo prijatelj, ko odraste, avtomehanik ali vodovodar. Moja reakcija je bila vzpodbudna na dečkovo odločitev, pripomnila sem še, da mu posla gotovo nikoli ne bo zmanjkalo... Nato me je še zanimalo, kaj bo moj sin, ko bo velik... in dobila hiter odgovor, da mehanik ali vodovodar gotovo ne! Pa sem še malo vztrajala in vrtala, le kaj si predstavlja, da bo počel, ko bo velik.. in po krajšem razmisleku dobila odgovor: "Jaz ne bom delal... jaz bom počel nekaj drugega...mogoče bom delal reklame!..."

Vsi otroci imajo velike sanje. Imeli smo jih mi in imajo jih naši otroci danes. Drugačne, a še vedno velike. Velike, kot je svet v katerega vstopajo z odprtim srcem in odprtimi rokami.  Sanje niso prepovedane, sanjati moramo, da lahko nekega dne v njih zaživimo. Čeprav mogoče tega dne niso več tako sanjske... so pa še vedno snov, iz katere gradimo svoje življenje!

Križišče

Cesta življenja vodi skozi križišča. Krožna. Prednostna. Semaforizirana. Prometna. Majhna. Pomembna. Nepregledna. Z desnim pravilom. Zavita v meglo. Križišča so na naši poti vsakodnevno, majhne odločitve, ki spreminjajo smer. Občasno zapeljemo v veliko križišče, kjer smo primorani zaviti, izbrati... ali obrniti. Nekateri radi odidejo s tokom, po prednostni... nekateri ravno obratno... jaz pa, saj ne, da ne bi želela ali počela za nalašč... ko vse govori v prid desni in se odločim, da grem desno... v križišču zavijem levo... in še vsaj par kilometrom menim, da sem izbrala pravo smer, ker menjam levo z desno in obratno... in potem se mi ne da obračat in se vračat nazaj... in tako so bila življenjska križišča zame vedno nepredvidljiva pustolovščina, ki mi ni predstavljala večjih težav...dokler...


Dokler se v križišču nisem znašla še z nekom... partnerjem... možem... nekatera križišča sva uspešno zvozila, druga malo manj...z leti sva si nalagala tovor...skozi križišča vozila s spečimi otroki v naročju... psi na zadnjih sedežih...obtožbami v srcu... skrbmi na ramenih... nekako je vedno šlo... nisva klonila, ni nama zmanjkalo goriva...dokler...

Dokler nisva prišla v na pogled čisto navadno T križišče... brez semaforja, neprometno, z zakrpanim in luknjastim asfaltom, brez poti naprej... samo levo ali desno... toda kaj, ko hočeva vsak v svojo smer...obremenjena z vso težo, tovorom, preteklostjo cepetava na mestu, sama sredi pozabljenega T križišča in vsak v sebi premlevava... bo popustil on ali jaz? Greva vsak v svojo smer? Kako bova razdelila tovor? V svoji nemoči se odločiva, da si bova poiskala vodnika...nekoga z zemljevidom... ki nama bo vsaj približno opisal bistvo ene ali druge smeri... in sva ga našla, plačala in čakala, kaj nama bo svetoval... in dobila odgovor, da je največji problem, ker se ne znava odločiti in se pogovoriti, kam greva, da on ne sme kuhati mule in da jaz ne smem vleči kot neukročen pes... in da vse skupaj poslabša dejstvo, ker sva utrujena... kaj sva izvedela novega? Nič. Čisto nič. Bilo bi boljše, da bi si z denarjem za vodnika privoščila kosilo v gostilni ob križišču, si najela sobo in se pošteno naspala... zjutraj bi se zbudila enaka... on molčeč, jaz temperamentna, še vedno v križišču in še vedno bi rinila vsak v svojo smer... toda bila bi vsaj spočita....