Bojevniki

Od rosnih let sem bojevnica. Borila, grizla sem skozi šolska leta, prepire med štirimi stenami, brez ficka v žepu, s črnim make-upom okoli oči in verigo okoli vratu... mislila sem, da lahko premagam vse, da ni vojne, v kateri ne morem dobiti vsaj ene bitke, da ni ceste, ki ne bi peljala vsaj k enemu cilju...

Sčasoma sem z bolečino v srcu in brazgotinami na telesu spoznala, da se svet smeji, dokler se smejiš z njim, ko jokaš, jokaš sam in svet se še vedno smeji in naslaja nad žalostjo, hrani se s solzami in smehom, dokler te ne izžame in pusti ležati praznega sredi ničesar, prepuščenega mrhovinarjem... spoznala sem, da ni vsak cilj vreden časa in kilometrov, da je včasih bolje zaviti na stranpot, na makadam, se ustaviti, raztegniti deko in odpreti košaro za piknik... da nas cilj včasih pusti bolj prazne kot polne in da se resnično bogastvo skriva v kamnih, drevesih in kočah ob poti... spoznala sem, da niso vse bitke vredne, da jim nastavljam svoje telo, včasih se je preprosto bolje umakniti... nima smisla...če so ljudje slepi, ne bodo videli... zakaj bi jim torej slikali umetnine?!... če so ljudje gluhi, ne bodo slišali... zakaj bi torej kričali?!... Včasih z bojem uničujemo le sebe, se trošimo in izgubljamo dragoceno moč, elan, zato, da smo na koncu zmagovalci zdavnaj zatem, ko je karavana že odšla... še vedno sami in osamljeni...včasih preprosto ni vredno in najverjetneje se je najtežje sprijazniti s tem, da nekaterih nikoli ne bomo prepričali, pa če se še tako trudimo... zakaj bi jih torej prepričevali?!

Kot mami se mi nič kolikokrat postavlja vprašanje... za svoja otroka si vsekakor želim, da bi bila bojevnika, da bi se borila za boljši jutri, za načela, pravico do svobodne izbire in lastne poti... toda kako ju ob tem naučiti, da ni vsak cilj vreden vseh žrtev, da je včasih najboljši kapučino na prvem autogrilu in da je včasih za nas same bolje, če nož pustimo spravljen za pasom?!