Vsi smo bili kot otroci najboljši režiserji našega bodočega poklicnega življenja. V glavnih vlogah smo pilotirali velike boinge 747 ali le krmarili med desetimi dojenčki spečimi v škatlah za čevlje, poučevali kopico radovednih glav, pisali članke za National Geographic, peli v znanih bendih, raziskovali življenje sibirskih tigrov ali brcali žogo za zajetne denarce. Naše vloge so bile skrajno pomembne in do potankosti smo verjeli, da vadimo za naše resnično življenje v prihodnosti. Nekateri so hkrati snemali več različnih vlog na različnih prizoriščih, drugi smo verjeli in izpilili eno samo. Sama sem mojemu Tinčetu izoperirala vse možgane, ki jih je premogel, trepanacija glave je pustila posledice, ki so na Tinčetu vidne še danes. Pri meni bi moral posledice oceniti kateri izmed kolegov psihološke stroke. Pomislila sem tudi na razkuževanje in za čiščenje operacijskega polja uporabila črnilo za nalivno pero... ubogi Tinče ima še danes modro in razrezano glavo... Ni lep, star je preko 30, najeda ga zob časa, še bolj pa so ga najedali moji "poklicni podvigi", toda po vseh teh letih... je Tinče spomenik moji želji, da brskam po tem, kar je skrito v ljudeh.
Pred časom mali pride od prijatelja in pove, da bo prijatelj, ko odraste, avtomehanik ali vodovodar. Moja reakcija je bila vzpodbudna na dečkovo odločitev, pripomnila sem še, da mu posla gotovo nikoli ne bo zmanjkalo... Nato me je še zanimalo, kaj bo moj sin, ko bo velik... in dobila hiter odgovor, da mehanik ali vodovodar gotovo ne! Pa sem še malo vztrajala in vrtala, le kaj si predstavlja, da bo počel, ko bo velik.. in po krajšem razmisleku dobila odgovor: "Jaz ne bom delal... jaz bom počel nekaj drugega...mogoče bom delal reklame!..."
Vsi otroci imajo velike sanje. Imeli smo jih mi in imajo jih naši otroci danes. Drugačne, a še vedno velike. Velike, kot je svet v katerega vstopajo z odprtim srcem in odprtimi rokami. Sanje niso prepovedane, sanjati moramo, da lahko nekega dne v njih zaživimo. Čeprav mogoče tega dne niso več tako sanjske... so pa še vedno snov, iz katere gradimo svoje življenje!
Pred časom mali pride od prijatelja in pove, da bo prijatelj, ko odraste, avtomehanik ali vodovodar. Moja reakcija je bila vzpodbudna na dečkovo odločitev, pripomnila sem še, da mu posla gotovo nikoli ne bo zmanjkalo... Nato me je še zanimalo, kaj bo moj sin, ko bo velik... in dobila hiter odgovor, da mehanik ali vodovodar gotovo ne! Pa sem še malo vztrajala in vrtala, le kaj si predstavlja, da bo počel, ko bo velik.. in po krajšem razmisleku dobila odgovor: "Jaz ne bom delal... jaz bom počel nekaj drugega...mogoče bom delal reklame!..."
Ni komentarjev:
Objavite komentar