Ocenjujete mojo plačo, mesečno plačilo, ki ga prejmem za svoje delo... Marsikomu se zdi preveč kljub temu, da ne ve, koliko se dejansko pretoči na moj tekoči račun vsak mesec... o tem, koliko odpovedovanja, truda, sklonjenih pogledov in prebedelih noči za debelimi knjigami je bilo potrebnih, da sem danes tu, kjer sem, se veliki večini sanja ne... novinarji napihujejo zgodbe, ljudje verjamejo in sodijo, medtem ko jim običajni prevaranti brez izobrazbe z umetnim nasmeškom in sončnimi očali jemljejo denar neposredno iz denarnic in bančnih računov... toda to nikogar ne moti... ker so taki časi...
Ocenjujete moj propadli zakon in moje odločitve... naredili bi drugače, boljše... potrpeli bi... zaradi otrok... ocenjujete me kot mamo... ob tem nihče od vsevedov ni preživel mojega otroštva, odraščanja in zakona, zato si ne more predstavljati, da so moje odločitve take predvsem, ker sem mama. In ne vedo, kako težko je, ko nimaš varstva in moraš v službo, koliko neprespanih noči, načrtovanja in dogovarjanja, da nam uspe... in da se tako zelo veselimo tistih dragocenih trenutkov, ko smo lahko skupaj... Ob tem pa ne vidijo lastnih otrok, ki vse dneve in noči bulijo v zaslone in postajajo prozorni odvisniki od prodanih sanj... ker je normalno... ker to počnejo vsi...
Ocenjujete me v petek popoldne, ko v lokalu naročam tretje pivo... veliko... kot bi bilo za vaš denar... toda ob tem ne veste, da so za mano že štiri dežurstva v tem mesecu, da preteklo noč nisem zatisnila očesa, pa sem kljub temu zjutraj oddelala ambulanto, nato je sledil še sestanek... mene vidite, toda sosede, ki je letos že četrtič padla po stopnicah in vozi otroke v šolo ob deževnih jutrih s sončnimi očali, da ne bi opazili podpludb okoli oči, ne vidi nihče... ker je to njihova stvar... ker je mož samo pod stresom... drugače je čisto v redu.... toda, odkar je izgubil službo, popije kak kozarec preveč... to je vse... če odštejemo podpludbe na njegovi ženi in otrocih...
Nikogar več ne bom prepričevala, da si nekaj zaslužim, da mi pripada... niti tega, da naj se obrne stran, če ga moti moje početje... Ni vredno... Življenje je prekratko, da bi prepričevali druge. Kdor želi, bo videl celoto, ne le ekstremov. Če pa nekdo lažje živi sam s sabo tako, da sodi največ in najmanj, kar sem, kar živim, mu z mirno vestjo prepustim to veselje. Ker to počne zato, ker sam nima življenja... Pravzaprav nima ničesar, revež je... V resnici se mi smili, ker mi zavida vse, plačo, pa čeprav ima najverjetneje na računu veliko več od mene, in pivo, ki ga pijem z užitkom vsem na očeh... Zato, ker sem si ga zaslužila in pošteno plačala.
Bolj me boli nekaj drugega... da sodimo, namesto hvalimo, da si zatiskamo oči, namesto da bi pomagali, da prevečkrat iščemo izgovore in da dovolimo, da svet vodijo ničvredneži, ki nam poleg tega jemljejo še vse, kar imamo... tudi svobodo...
