Sanjala sem... marsikaj in velikokrat, bili so načrti in računi brez krčmarja, bili so velikopotezni, a večkrat skromni... slikala sem sebe čez leto, dve ali mnogo let, videla dvoje src in svoje otroke, prehodila nešteto poti s psom, brala ob kaminu, se sprehajala po peščenih plažah... dokler se sanje niso razbile kot valovi ob čereh, izpuhtele kot kafra v nebo... Nekatere želje so se izpolnile, nekatere se še bodo, vendar le drobci oziroma prej vse, česar nisem pričakovala...
Sanjala sem... in se neštetokrat zbudila v kruto realnost. Še tako nadležen zvok budilke je lahko kot simfonija proti šumu razočaranja. Ko se uresničitve že skoraj dotakneš, te nekdo bližnji, za kogar si verjel, da si sanje delita, potisne v prepad. In sledi pristanek. Na realnih tleh, kjer ni prostora za iluzije... dokler se ne pobereš in zgradiš novih.
Sanjam... še naprej... le da je danes spanec drugačen, spim v sobi za pobeg in čakam na čas, ko otroka odrasteta do samostojnosti... Končno igram glavno vlogo. Načrti me držijo pokonci in ne glede na to, kolikokrat je vse padlo v vodo, kolikokrat sem se znašla na tleh in se je vse spremenilo, sem jih zgradila na novo, drugačne, bolj po meri zame, bolj moje... Nisem prišla tako daleč samo zato, da bi obstala tu, kjer sem... Nekoč se bom dvignila nad vse tiste, ki niso znali ali hoteli sanjati z menoj, ter z ljubeznijo poletela uresničenim sanjam naproti.
