Kaj ti bo denar, če nimaš življenja...

Trenutno je zame in moj mali svet, ki ga sestavljata otroka, pasja gospa v zrelih letih in maček, precej stresno obdobje. Za sabo puščamo življenje, ki smo ga bili vajeni in okolje, ki nam je predstavljalo varnost, pa tudi slabe spomine in obilico dela. Začenjamo na novo, utapljam se v birokraciji, obrazcih, uho me boli od številih telefonskih pogovorov, prsti od natipkanih elektronskih sporočil.

Tako, da je vikend s partnerjem in njegovo mamo v dalmatinskem mestu res prijal, pa čeprav smo ga morali načrtovati mesece v naprej in četudi nisem vajena obiskov obilice sorodnikov in grobov, sploh ne takih, ki se na mehko končajo. Dobro, da nisem bila v naprej opozorjena na to, kar me čaka, tako, da sem vzela potek sproščeno in poskušala upiti vsak trenutek, ko mi delo ali obveznosti ne dihajo za ovratnik. V moji čudaškosti mi pokopališča ne predstavljajo nobenih težav, pravzaprav sem mnenja, da zelo veliko povedo o lokalnem življenju in navadah prebivalcev. Način slovesa veliko pove o ljudeh. Zato tudi spontano velikokrat zavijem na pokopališče, ko obiščem kak kraj. Če ne drugega, je na pokopališčih mir. Živi ljudje so veliko napornejši od mrtvih. Sploh, če te ocenjujejo z očesom starejšega sorodnika in še bolj, če živijo v neprezračenih stavbah polnih ogljikovega dioksida, ki jim je s časom zakisal telo do vrha. Toda tokrat so bili vse to razlogi za veliko smeha, Nasmejala sem se kot že leta ne in na ta račun me še danes bolijo trebušne mišice. Moj dragi me res iz srca nasmeji in za nekaj njegovih sorodnikov lahko z gotovostjo potrdim genetsko povezavo.

Ko smo se za vrhunec odpravili v center Zadra, se najprej nismo izognili še enemu pokopališču več in ko sem pomislila, da bomo preostanek dneva res le še turisti, je sledilo najboljše. Iskanje negovalnega doma v starem centru Zadra. "Daj mi za kafu..." Učna ura o plačilnih sredstvih. Umivanje z razkužilom, ki je bilo v resnici blagoslovljena voda. "Pi*** ti materina, šta je ovo???!!!" Sladoled v zameno za materine solze, z mamo na rokah čez dalmatinski zid in melodija morskih orgel.

Neprecenljivo. Za zaključek nepozabnega izleta pa še vonj želvjega iztrebka in natakar z luknjami v spominu. Čeprav je moj že po poti domov preračunal stroške, veselja in smeha ni mogoče pretopiti v denar, ker sta zlata vredna. In kot bi rekel naš gostitelj v Dalmaciji: "Kaj ti bo denar, če nimaš življenja!" Pa še kako prav ima...