nedelja, 31. oktober 2021

Koliko je vredna tortica?

Danes vam bom povedala zgodbo... resnično zgodbo o vrednosti, o vrednotah in prioritetah, s katerimi lastne vrednote zakoličimo. Ne bom vam nabijala o praznikih, smrti, mami ali ljubezni oziroma samo toliko, kolikor je za dobro zgodbo nujno potrebno... O vsem naštetem sem vam v preteklih nekaj letih že veliko napisala tako, da se za tiste željne branja v arhivu Maminih spominov marsikaj najde...
Včeraj je bil za najino razmerje precej težek dan... Oba trmasta, prepričana v svoj prav in predvsem temperamentna, čeprav najbrž vsaj ena polovica ne izgleda tako hudičevo "težka". Že nekaj let sem mnenja, da si je velikokrat težje biti podoben, ampak se podobnost na dolgi rok vseeno bolje obnese. Kljub temu da se ob trkih krešejo iskre, se ne tvorijo nova vesolja in s časom se lava spremeni v najtrdnejšo kamnito vez prežeto z razumevanjem in podobnimi vrednotami. Je pa to vsekakor tek na dolge proge... in če si sedaj v mislih predstavljate suhega, potnega in izmučenega maratonca, potem gotovo veste, da ni lahko... Kljub težkemu dnevu ali celo tednu, nama je morebiti celo prvič uspelo tako hitro in brez prevelike drame stopiti skupaj in izkoristiti sončno popoldne za kavo in tortico v obmorskem mestu. S pogledom na marino. V naših resničnostnih šovih bi temu rekli zmenek, vendar imam občutek, da bi se nad tem poimenovanjem nekdo zmrdoval... in še prav bi imel zato, ker zmenek ne more priti včerajšnji tortici in kavi niti do kolen. Zakaj? Ker samo midva veva, koliko sva gradila, podirala, zidala na novo, kolikrat sva se zmotila in kolikrat dala prednost drugim... Samo midva veva, koliko truda je bilo vloženega, da sva lahko šla na to "jebeno" tortico. To je veliko več od zmenka. To je temelj. Najina plošča.
Na poti domov me je vrašal, če se mi je zdela tortica vredna 6 evrov... Objektivno gledano gotovo tista 2 grižjaja in pol nista bila vredna tega denarja, s katerim, če si malo iznajdljiv, nahraniš 4-člansko družino... toda, če pustimo surovine ob strani in pomislim na vrednost, ki jo je dala najinemu dnevu, najini vezi, potem je vredna vsekakor 10, 20... eh, potem je neprecenljiva... Ker nama je sladica dokazala, da zmoreva, če se dovolj potrudiva in postaviva prioritete, ki vodijo do pravih vrednot... če je tortica tista, ki zakoliči vzajemnost, pripadnost, ljubezen in zavedanje o lastni minljivosti... Le kdo ima toliko na računu, da potegne s kartico?! Niti Bezos ne...
Če v življenju nismo zadovoljni sami s seboj, potem je vse predrago ali prepoceni... Če ne cenimo tistega, kar imamo, smo najprej sami ceneni... In najcenejše stvari na koncu vedno najdražje plačamo. Prave vrednote izhajajo iz nas samih, nikoli ne rastejo na tujih travnikih. Ko spoznamo, da smo sami odgovorni za našo življensko pot in ne krivimo za tresljaje lukenj na cesti, temveč poiščemo prevozno sredstvo z boljšimi amortizeriji, ter se zavedamo minljivosti nasploh, potem je vse lažje... tudi težave so lepše, ker nas delajo še bolj žive, so nam v izziv in so samo del poti k lepšemu življenju v objemu ljubljene osebe... Prav na jok mi gre, kako se je enostavno napisala ta zgodba... V resnici ni tako preprosto, daleč od tega, vendar sem prepričana, da se izplača... pa ne v evrih... v življenjski sreči!