Predstava

Včasih je res hudo. Včasih se življenje zaplete v klopčič, ki ga nikakor ne moremo razvozlati... in medtem ko se ukvarjamo z iskanjem ene nitke, popustimo drugje in nastanejo novi vozli, ki se na koncu združijo v eno ogromno pisano kepo niti... bomo sploh lahko še kdaj kaj povlekli iz vsega tega? Se bo lahko predstava nadaljevala? Bo marioneta še kdaj premikala svoje ude?

Včasih je res težko. In takrat sem neskončno hvaležna, da sem mama. Da imam dva zdrava, radoživa otroka, ki sta moj smisel, moje vse. Če mi vse razpade, če se vse vrvi tako zapletejo, da ne vem, kje je rep in kje glava, je njun objem vedno rešitev, smisel, čista ljubezen, za katero se splača začeti nov dan. Onadva sta glavna nit, zlata nit, ki lahko razreši vsak klobčič ali pa gre preprosto mimo vozla, ker postane zaradi njiju nepomemben. Nekaj najboljšega kar se mi je zgodilo v življenju. Moja otroka. Za njiju bom iskala konce niti in razreševala vozle, da lahko steče igra naprej. Da marioneta lahko ponovno premakne roke, noge in teče predstava dalje. Za njiju.

Včasih ne vidimo smisla. Ko imamo otroke postane tak stavek preteklik. Oni so vedno smisel. Za začetek, za rešitev, za novo jutro, druge poti... za predstave, za premikanje udov, za nitke in marionete... Velikokrat bi se že predala, če ne bi bilo mojih dveh sončkov... velikokrat bi nič krivo marioneto zalučala v kanto za smeti in odkorakala stran... tako pa sedim, mirno iščem začetke in konce, razrešujem probleme, sproščam tenzije in poskušam po najboljših močeh marioneti premakniti okončine... da narišem nasmeh na obraz... da steče igra dalje...

Triglav

Plani so bili veliki. Skoraj kot Triglav. Načrtovanje obsežno. Preko neoznačenih meja Triglavskega narodnega parka. Vzpon na naš najvišji vrh smo s sodelavci načrtovali vsaj leto... ampak iz velikih načrtov se tokrat ni izcimil velik vzpon... mogoče naslednjič... nato se je izmenjalo še nekaj ljudi, ki so z velikimi besedami obljubljali skupen vzpon, a dejanja so navadno obratno sorazmerna besedam...tudi tokrat... nato sem se odločila, da ne bom čakala nikogar več...da grem... sama s sabo... se povzpnem novim dogodivščinam naproti... da položim obkladke na razbolelo srce...to najbolje počnem v gorah... in nazadnje se je pojavil Julijan... on brez obljub in preroških besed, jaz brez pričakovanj... in sva šla... in bilo je nepozabno... največ, kar si človek lahko želi... sproščeno, nasmejano, preprosto, zabavno in najvišje... tako kot Triglav...

In sva šla... brez velikih načrtovanj in brezštevilnih telefonskih klicev, nekaj sms-ov glede vremenskih razmer in dokončne rezervacije prenočišča... to je bilo vse... do torkovega jutra... zgodnja jutranja ura, kava na Bledu, Pokljuka in koraki... veliko korakov... vzpon mimo severne oziroma južne triglavske stene (kakor koga vprašate), kompas iz Kinder jajčka, udomačeni kozorog in po petih urah na Kredarici... prehitela sva dež, sva pa zelo težko ujela Hermana, ki nama je dal štiriposteljno sobo, ker nisva hotela postati par, in popust, da nama ostane še za "room" (rum)... ter za konec neprecenljiv nasvet, ki ga lahko da le nekdo, ki prebije vse poletje na 2515 metrih nadmorske višine: "Nad 1000 metri ni greha, nad 2000 pa je greh, če ga ni..." Naslednje jutro ga je zanimalo ali sva imela dovolj postelj...

Prelep večer preživet v koči, nekaj pelinkovcev in pogovor z gorskim vodnikom, kako in kdaj najlažje na našega očaka pripeljati sina... zjutraj vrvež tujih gostov v in pred kočo, zaspani pogledi izza šanka, črna kava, 9 stopinj Celzija (na Kredarici je to konstantna temperatura) in ponovno koraki... do vrha... na 2864 metrov nadmorske višine... domov... na pot svojih misli... na pot svojih sanj... postanek... globok vdih, redek zrak... in spust... slabih sedem ur do avtomobila...k sreči brez posebnih težav in novih ploščic v severni oziroma južni steni... domov... k otrokoma... naslednjič gresta z mano, vsaj starejši... še pica in sklep, da bo pot potrebno večkrat ponoviti... nepozabno... dom je tam, kjer je srce...

Odpri oči – glej naravo, odpri srce – glej življenje. (Emile Zola)