Predstava

Včasih je res hudo. Včasih se življenje zaplete v klopčič, ki ga nikakor ne moremo razvozlati... in medtem ko se ukvarjamo z iskanjem ene nitke, popustimo drugje in nastanejo novi vozli, ki se na koncu združijo v eno ogromno pisano kepo niti... bomo sploh lahko še kdaj kaj povlekli iz vsega tega? Se bo lahko predstava nadaljevala? Bo marioneta še kdaj premikala svoje ude?

Včasih je res težko. In takrat sem neskončno hvaležna, da sem mama. Da imam dva zdrava, radoživa otroka, ki sta moj smisel, moje vse. Če mi vse razpade, če se vse vrvi tako zapletejo, da ne vem, kje je rep in kje glava, je njun objem vedno rešitev, smisel, čista ljubezen, za katero se splača začeti nov dan. Onadva sta glavna nit, zlata nit, ki lahko razreši vsak klobčič ali pa gre preprosto mimo vozla, ker postane zaradi njiju nepomemben. Nekaj najboljšega kar se mi je zgodilo v življenju. Moja otroka. Za njiju bom iskala konce niti in razreševala vozle, da lahko steče igra naprej. Da marioneta lahko ponovno premakne roke, noge in teče predstava dalje. Za njiju.

Včasih ne vidimo smisla. Ko imamo otroke postane tak stavek preteklik. Oni so vedno smisel. Za začetek, za rešitev, za novo jutro, druge poti... za predstave, za premikanje udov, za nitke in marionete... Velikokrat bi se že predala, če ne bi bilo mojih dveh sončkov... velikokrat bi nič krivo marioneto zalučala v kanto za smeti in odkorakala stran... tako pa sedim, mirno iščem začetke in konce, razrešujem probleme, sproščam tenzije in poskušam po najboljših močeh marioneti premakniti okončine... da narišem nasmeh na obraz... da steče igra dalje...