Kino

Šli smo v kino. Na lepo sončno sobotno popoldne. Računala sem na prazno kinodvorano in računica se je izšla. Kot starš postaneš taktičen. Plan je bil naslednji: najprej kino, nato pa v center na sladoled. Sin obožuje filme, za hči je bilo prvič. Priznam, čeprav je moje srce napolnjevalo veliko veselja, se je po kotičkih plazil strah, da nam ne bo uspelo. Vendar sem se s starejšim zmenila, da v primeru, da sestrica na zdrži več, medve zapustiva dvorano in ga počakava v najbližjem lokalu. Strinjal se je in me pogledal z odraslim pogledom: "Mama, boš videla, da bo zdržala." Hvala, fant moj... ti začneš verjeti tam, kjer jaz začnem popuščati... odlična ekipa smo...

Mala je med vožnjo proti Kopru zaspala... ponavadi je pri prebujanju na silo nekoliko tečna, tokrat pa je ob mojem malo glasnejšem vprašanju: "Kaj gremo v kino?" še z zaprtimi očmi pokimala, pretegnila rokice, se odpela iz avtosedeža in bila pred mano pripravljena na start. Kupili smo karte, pijačo in obvezno... kokice...velike...brez kokic ni kina... mala je s takim ponosom zakorakala v dvorano, da jo je bilo veselje gledati...

Ogledali smo si animacijo, ki je trajala dobro uro in pol...z reklamami vred skoraj dve uri... Vampirska dopustniška pustolovščina je večkrat nasmejala tudi mene... kokice so šle kar dobro v promet.. sin je bil bolj nemiren od male, ki je večino časa nepremično gledala film in stegovala roke v posodo s kokicami... zadnjih deset minut pa je pričela vstajati in zato sem predlagala, da lahko greva ven...ona pa odločno, brez da bi me pogledala,: "Ne, gledam filem!"

Mislim, da je bil prvi obisk več kot uspešen in si bomo skupaj ogledali še veliko veselih filmov. Kljukica za kino in za sladoled. Žalost se tako ali tako še prehitro priplazi v življenje sama, za veselje pa lahko poskrbimo tudi tako, da gremo v kino. In na sladoled.